Hierarhija nima spola
Anarho-feministična iniciativa
———-
Zadnje razprave v okviru anarho-feministične iniciative so se vrtele predvsem okoli avtonomnih ženskih prostorov in potrebe po ženskem ‘separatizmu’ v borbi za dosego ‘osvoboditve’ skozi perspektivo anarhistične teorije in prakse. V razpravi so bile izpostavljene različne pozicije. Izraženo je bilo stališče, da anarhistična borba ne potrebuje ‘separatizma’, ker je temeljni cilj anarhizma boj proti vsaki obliki hierarhije in splošna osvoboditev posameznika, kar samoumevno vključuje tudi žensko emancipacijo. Izpostavljena so bila tudi mnenja, ki so temu nasprotovala ter so zagovarjala, da so avtonomni ženski prostori nujni za odpiranje možnosti drugačnih praks brez moške dominacije, kar na mnoge ženske deluje emancipatorno. Kot anarha-feminsti in feministke se nam vse te pozicije zdijo smiselne in nujne za razvoj anarhistične misli in prakse nasploh ter jih lahko povzamemo s tezo: „Hierarhija je zgodovinsko zaznamovana s spolom, vendar kot taka nima in ne pozna spola“.
Tako v preteklosti kot danes se vzpostavlja (hierarhična) binarna razlika med spoloma v skoraj vseh sferah družbenega življenja (delitev na javno in privatno, delitev dela, pravica do odločanja itn.), vendar pot njenega preseganja vodi zgolj onkraj te binarne delitve. Kljub ‘participaciji’ žensk v vseh družbenih sferah kot posledici emancipatornega gibanja, se družbena struktura moči in izkoriščanja ni spremenila. Binarna delitev družbe na podlagi biološkega spola tako ne premaguje temeljnih problemov hierarhije, ampak jih reproducira. Emancipacija določene skupine le-to le postavi na ‘boljšo’ pozicijo v družbeni strukturi, za sabo pa pušča množico drugih posameznikov in skupin, ki se še bolj izgubljajo na družbenem robu. To potrjujejo številni zgodovinski primeri, tudi s področja feminističnega aktivizma, kot je na primer rasizem znotraj ženskega gibanja, homofobno izključevanje lezbijk in izključevanje transseksualnosti s strani lezbičnega gibanja. Že sam boj, ki je osredotočen okoli subjekta ‘ženske’, nakazuje, kako globoko problematičen, fluiden in v mnogih primerih tudi izključujoč je ta pojem. Poleg tega pa je dejstvo, da identiteta mnogih žensk ni zgolj spolno strukturirana, temveč je zaznamovana tudi z drugimi s hierarhijo obremenjenimi kategorijami kot so seksualnost, razred, rasa itn. ‘Ženska’ je torej prej kulturna kot biološka kategorija in glede na to tudi konstruirana.
Iz tega sledi, da zavračanja patriarhalnih vzorcev ne moremo graditi na identitetni politiki, ker identiteta sama na nek način predpostavlja patriarhalnost, saj se oblikuje kot odgovor nanjo in jo s tem potrjuje. Anarho-feministična perspektiva ni in ne more biti osnovana na identitetni politiki, ki jo mnogo drugih feminizmov postavlja v ospredje, temveč se osredotoča na načine konstrukcije identitet in njihovega strukturiranja v hierarhične odnose.Identitetna politika, tudi tista, osnovana na podlagi spola, je produkt esencialističnega dojemanja zatiranja in redukcije njegovih praks, ki temelji na zgolj enem izvoru. Kljub temu, da je bila večina feminizmov esencialističnih in da se je kot gibanje razpršilo na množico delcev, ki so izpostavljali mikroproblematike, ne smemo zanemariti pomena feminizma, ki je s svojo prisotnostjo in vzponom odprl temeljna vprašanja spola, spolnosti in spolne idenitete, ki so ključna za razumevanje in dekonstrukcijo spola kot takega. Prav tako je vzpostavil množico praks, skozi katere so ‘ženske’ imele možnost postati politični in družbeni subjekt. Kot tak je feminizem poglobil naše razumevanje družbenega zatiranja in s tem odprl pot k osvoboditvi.
“Upreti se je potrebno drobljenju bojev, saj specifična osvoboditev določene skupine ljudi ne pripelje do splošne osvoboditve in svobode vseh.”
Zgodovinsko gledano so bili avtonomni ženski prostori izraz praktične nujnosti, a osvoboditev izpod patriarhalnih vzorcev ni mogoča le znotraj zaprtih skupin ali skupnosti, temveč se lahko udejani le s preseganjem družbenega spola kot takega. Tudi boj proti hierarhiji ne more biti zaznamovan s spolom, temveč se mora osredotočati na odnose znotraj sistema, ki temeljijo na izkoriščanju, in se zavedati, da ta isti sistem razlike (v tem primeru biološke) uporablja za reprodukcijo hierarhije in eksploatacije.
Upreti se je potrebno drobljenju bojev, saj specifična osvoboditev določene skupine ljudi ne pripelje do splošne osvoboditve in svobode vseh. Izpostavitev enih namreč zgolj riše nove meje znotraj raznolike družbe, za katero bi se morali boriti. Namesto, da bi se borili za svobodo vseh, se v tem primeru boj drobi na ločene in med seboj nepovezane bitke, ki se včasih medsebojno izključujejo ali pa celo pripeljejo do odkrito konfliktne situacije. To pa zgolj krepi hierarhičen odnos med družbeno sprejetimi in na margino odrinjenimi ostalimi. Borba za svobodo in vključenost ni vezana na posamezne akterje, temveč mora zajemati vse.
Članek je bil napisan za anarhistični časopis Avtonomija , kjer je bil tudi originalno objavljen (2. številka, april 2010).
Več prispevkov v rubriki:
