Če gre soditi po uradnih informacijah, dobiva situacija v Evropi čedalje bolj apokaliptičen značaj. “Reševanje” Grčije oziroma grških in ostalih bankirjev ter posledičnega pehanja njenega prebivalstva v bedo je postalo standardni del medijskega šuma. Da gredo po podobni poti tudi nekatere ostale države kot so denimo Irska, Portugalska, kmalu pa tudi Španija in Italija, je postala teza, v katero pravzaprav nihče več ne dvomi. Vse tudi kaže, da bo za neposreden prenos nove sezone resničnostnega šova “Kapitalistična devastacija” kmalu potrebno zgolj pogledati skozi okno, v šole in bolnišnice. Ali pa v hladilnik.

Splošen občutek brezizhodnosti, ki je v zadnjem času iz množic pljusknil tudi v lokalne uradne medije, ki v zadnjem času ljudem pustijo, da povedo več, kot bi to morda želeli, je bil vendarle presekan: padla je vlada in tudi uradno se je ponovno začela sezona odprtega lova na volilce in volilke. Marsikdo si je vsaj za trenutek oddahnil kot da bi se zgodilo kaj pomembnega. Pa se ni, saj nič, kar je povezano z volilnimi manevri lokalnih elit ne obeta kakršnihkoli premikov, ki bi jih bilo vredno pričakovati z optimizmom.

Ne glede na to, da obstaja bogastvo nakopičenih izkušenj in teoretskih uvidov, ki govorijo o vlogi volitev pri ohranjanju statusa quo, je potrebno dodati, da ima tokratna verzija tega cirkusa še neko dodatno razsežnost. Za razliko od kdaj prej tokrat prav nihče ne verjame, da bodo volitve karkoli spremenile. Da je to stališče pri ljudeh nasploh precej razširjeno, v teh časih pa še toliko bolj, je seveda znano. Novo pa je, da so to stališče sedaj prevzeli tudi dežurni medijski komentatorji, “strokovnjaki” ter celo sami nastopači. “Ugledni pravniki” ugotavljajo, da so morebitne razlike med stankami itak nepomembne saj imajo vse isti ekonomski program. Celo zagrenjeni voditelji nekoč visoko kotirajočih strank pravijo, da “volitve niso rešitev.” Od vsepovsod puhti razočaranje, da bo izbira spet povsem ista kot vedno doslej, ki dokazano ni prinesla ničesar dobrega. Ni še dolgo čas, ko so bili na takšni poziciji zgolj anarhisti in drugi radikalci, sedaj to – v ozračju svojevrstne resignacije – servirajo uradni mediji v svojih udarnih terminih. Ni pomembno, kaj točno je kdo rekel, pomembno je to razumeti kot indikatorje tega, da se tudi vladajoči razred resno boji, da mu ne bo uspelo ljudi še naprej vleči za nos.

Ravnanja elite v zadnjem času govorijo eno samo stvar: sama se zelo dobro zaveda, da nima ljudstvu, ki ga peha v bedo, nič za ponuditi. Celo pri serviranju obljub se obotavlja, saj ve, da jih ljudje čedalje bolj razumejo kot žalitev in vojno napoved. Vseh teh nategov in laži je bilo vendarle dovolj in nič več se jih ne da prikrivati z uspehi reprezentance v tem ali onem športu. EU, NATO, privatizacija, vegradi, bavčarji in zidarji vseh vrst. Zato bodo strankarski nastopač v času do volitev spočetka pazljivo tipali za slamicami, ki bi se jih lahko oprijeli ob lovu na volilce. V pomankanju bolj prepričljivih idej pa se bodo kmalu zatekli k novim vrhuncem standardnega repertoarja strahu, agresije, nestrpnosti, zarotništva in venčka rožic, za katerega bodo vsaj še tokrat vsi upali, da nihče ne bo opazil, da so že davno ovenele.

“Bistvo volitev je, da gre pri njih za redukcijo politike na periodično lajkanje ene od različic prevarantov. V resnici gre za ukano tistih, ki imajo od tovrstnega razumevanja največ koristi – političnega razreda, ki na ta način legitimizira lasten monopol nad upravljanjem naših življenj. Politika tistega tipa, ki zasluži našo pozornost in angažma, je nekaj povsem drugega.”

V kontekstu paničnega strahu pred onimi drugimi se bodo z ene smeri kmalu začeli vrstiti pozivi po manjšem zlu. Oglasili se bodo vseh vrst slamnati možje in nevladne izpostave posameznih strank, ki še vedno upajo, da se jim bo uspelo prodati za “levico.” Argumenti se bodo marsikomu zdeli prepričljivi, a večinoma zgolj zaradi tega, ker bodo izraženi v jeziku sprijaznjenja s tem, da smo na milost in nemilost prepuščeni elitam in njihovim interesom. Vseeno se bo marsikdo znova ujel na preizkušene limanice.

In vendarle si je potrebno upati razmišljati onkraj vsiljenih dilem in prepoznati, da poleg vedno istega polaganja neutemeljenih upov v vedno iste metode obstajajo tudi druge možnosti. Volitve so namreč zgolj ena od mnogih oblik političnega delovanja. In to zelo zelo precenjena, še posebej v situaciji kot je trenutno v Sloveniji. Bistvo volitev je, da gre pri njih za redukcijo politike na periodično lajkanje ene od različic prevarantov. V resnici gre za ukano tistih, ki imajo od tovrstnega razumevanja največ koristi – političnega razreda, ki na ta način legitimizira lasten monopol nad upravljanjem naših življenj. Politika tistega tipa, ki zasluži našo pozornost in angažma, je nekaj povsem drugega. Je praksa pletenja socialnih mrež in zavezništev, artikulacije konceptov, ustvarjanja prostorov in dogodkov v njih. Je praksa proizvodnje konfliktov s silami oblasti, njihove komunikacije in ustvarjanja oblik te komunikacije. Je strategija kontinuiranega vzpostavljanja možnosti za življenje, ki svoje upravičenosti ne nosi drugje kot v procesu lastne avtonomne produkcije onkraj spon izkoriščanja, instrumentalizacije in priložnostnih foto-terminov z “dobronamernimi” predsedniki te ali one veje oblasti.

Ne glede na to, katera verzija istega bo zmagala tokrat, ne bo nihče naredil ničesar namesto nas in za nas. V vsakem primeru bodo sledili hudi rezi na socialnem področju, kar bodo plodna tla za krepitev sil novega fašizma. V naši situaciji si je težko zamisliti, da bi bili kot avtonomna politična skupnost sposobni zgraditi resen odpor. Potrebno bo nekaj novega in malo je verjetno, da bi ta tako potrebna inovacija prišla od katere od že uveljavljenih iniciativ. Toda časi so taki, da lahko v hipu porodijo ravno to novo in prav vsak lahko – ne glede na morebitno kilometrino – prispeva svoj delež h gradnji skupnega prostora komunikacije, avtonomije in boja.

Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 26. številki, ki je izšla oktobra 2011.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik