Predrag Topić, predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper (SIPS), je pred nekaj dnevi od pooblaščenega odvetnika svojega delodajalca – podjetja Nedjo d.o.o. – prejel vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mu očita, da je dvakrat predčasno zapustil delovno mesto, da ni pravočasno opravil zdravniškega pregleda in da se brez pojasnila deset dni ni pojavil na delu, z drugimi besedami – da je odšel na desetdnevni neodobren dopust.

Vsak, ki vsaj malo pozna poslovanje podpogodbenih podjetij v Luki Koper d.d., dobro ve, da delavci, ki delajo za ta podjetja, nimajo nobenega urnika, da o tem, kdaj in koliko ur bodo delali naslednji dan, izvedo v najboljšem primeru dan prej, v najslabšem pa šele na dan, ko morajo na delo. To so pravzaprav delavci na klic, vedno morajo biti na razpolago in njihovo življenje izven dela v pristanišču je popolnoma podrejeno volji njihovih delodajalcev (t.i. gazd). Pisnih odobritev za letne dopuste delavci nikoli ne dobijo, vsi dogovori se vedno sklepajo zgolj na ustni osnovi, zato delodajalec očitek o neodobrenem dopustu zlahka sfabricira. Enako delavci ne prejemajo nobenih odločb niti plačil za opravljene nadure, podaljšanje delovnih izmen itd.

Vse to so bili, poleg nesramno nizkega plačila, neplačevanja nadur in kakršnihkoli dodatkov (delo ponoči, delo ob nedeljah in praznikih), že omenjene slabe organizacije dela in nepreglednega poslovanja (od izplačil plač brez plačilnih list, finančnih goljufij z izplačevanjem dela plače na roko, do neobstoječih ali fiktivnih delovnih pogodb), tudi ključni razlogi za avgustovsko stavko delavcev IPS pred Luko Koper. Predrag Topić se je kot eden od pobudnikov in ustanoviteljev sindikata IPS ter njegov predsednik ključno izpostavil v boju za spoštovanje osnovnih delavskih in človekovih pravic v Luki Koper in v podpogodbenih podjetjih IPS. Kljub temu, da so se lastniki oziroma zastopniki podpogodbenih podjetij skupaj z upravo Luke Koper d.d. ob koncu avgustovskega spontanega upora zavezali, da bodo v tridesetih dneh po stavki poiskali skupno rešitev za izboljšanje klavrne organizacije in slabih pogojev dela ter mizernega plačila delavcem IPS in da bodo podjetja, ki delujejo na področju koprskega pristanišča, pričela spoštovati delovno-pravno zakonodajo, se danes, po skoraj šestih mesecih od stavke, nič od obljubljenega še ni uresničilo.

Še več, na številnih pogajanjih med predstavniki sindikata, predstavniki podpogodbenih podjetij in uprave Luke Koper, sta zadnji dve strani nenehno zgolj zavlačevali in se sprenevedali ter popolnoma onemogočili doseganje kakršnegakoli napredka v iskanju kompromisa. Njuno sovražno delovanje se v teh dneh nadaljuje z izredno odpovedjo sindikalistu oziroma predsedniku sindikata, ki bi kot najbolj izpostavljen v sindikalnem boju tako ali tako moral uživati imuniteto. Delodajalec mu očita kršitve, ki se zaradi nepreglednega delovanja podjetja številnim delavcem brez njihove krivde pravzaprav dogajajo vsak dan – delodajalci z njimi razpolagajo kot da so predmeti, ne pa ljudje, za delovne urnike ne izdajajo nobenih odločb, prav tako ne za izrabo letnega dopusta. Poleg tega veliko delavcev nikoli ne prejme pogodbe o delu, če pa jo že (zaradi podaljšanja delovne vize npr.), je ta povsem fiktivna in njenih določb nikoli ne upoštevajo. V primeru, da se delavec takemu ravnanju upre, mu delodajalec grozi z odpovedjo.

Zaradi strahu, da bodo ostali brez dela, delavci pristajajo na tako ravnanje. Vendar k sreči ne vsi. Predrag Topić je eden izmed tistih, ki se je takemu ravnanju uprl. Po devetih letih dela v koprskem pristanišču mu zaradi tega zdaj grozi, da bo ostal povsem brez dela, še več – da bo dobil prepoved dela v koprskem pristanišču nasploh, podjetje Nedjo d.o.o., hkrati z njim pa tudi uprava Luke Koper, pa se bi tako znebila pomembnega trna v peti. Poskus izredne odpovedi delovnega razmerja med Predragom Topićem in podjetjem Nedjo d.o.o. je zato potrebno razumeti kot napad na sindikalno organiziranje nasploh, napad na boj za delavske pravice in napad na institucijo sindikalnega zaupnika, ki mora v vsaki civilizirani družbi biti po zakonu zaščitena pred tovrstnimi podlimi izvajanji. Dejansko pa gre tudi za frontalni napad na pravno državo, kar bi po dolžnosti moral preganjati javni tožilec RS, in za kršenje odvetniške etike (z uveljavljanjem nezakonitih odločb), s čimer bi se morala resno ukvarjati odvetniška zbornica.

Zato Predragu Topiću, predsedniku sindikata IPS in sindikalnemu zaupniku delavcev v podjetju Nedjo d.o.o. izrekamo popolno podporo, obenem pa ostro protestiramo proti grobim kršenjem delovno-pravne zakonodaje v podpogodbenih podjetjih IPS ter proti gonji in poskusom diskreditacije sindikalistov nasploh.

Alternativa obstaja

V Kopru, 28. januar 2012

PODPIŠITE PETICIJO V PODPORO PREDRAGU TOPIĆU:

• Peticija: Nasprotujemo ukrepu izredne odpovedi predsedniku SIPS
• Peticija: Proti šikaniranju delavca in sindikalista Predraga Peđe Topića in zatiranju delavskega boja v Luki Koper

Predrag Topić je med poletno stavko v Luki Koper na pogajanjih z Upravo zastopal stališča delavcev IPS, ki so se organizirali v sindikat in s spontanim uporom opozorili na nevzdržne razmere in brutalno izkoriščanje v pristanišču.

Avtonomna tribuna se pridružuje vsem, ki ugotavljajo, da na univerzi vladajo nevzdržne razmere tako na področju študija kot socialnega položaja visokošolskih delavcev in študentov. Zato se aktivno pridružujemo vsem dejavnostim, ki to ugotovitev jemljejo za izhodišče svoje prakse. Očitno je, da je institucija znanja povsem podlegla diktatu kapitala in oblasti, saj na vsakem koraku onemogoča svobodno, neodvisno in kritično delovanje. Zato je prišel čas, da študenti ponovno rečemo odločen ne komercializaciji visokega šolstva in ta trend enkrat za vselej ustavimo!

Boj traja že dolgo…

Zasedba fakultete ni prišla nenadoma, zato je vsako tovrstno sprenevedanje univerzitetnih mandarinov in njihovo pozivanje k dialogu do univerzitetnih delavcev in študentov naravnost ponižujoče. Morda njihov spomin seže le do grabežljivih potez grajenja lastnih karier, a naš spomin boja je daljši. Zato obudimo nekaj zadnjih epizod boja za avtonomijo kritične misli, javnega in brezplačnega visokega šolstva.

Leta 2007 je predlog novele Zakona o visokem šolstvu aktiviral študentke in študente, ki so se zbrali okoli gibanja Avtonomna tribuna. Predlog zakona je predvideval privatizacijo visokošolskih institucij, vpeljavo šolnin, komercializacijo znanja in omejitev akademske svobode. Takrat smo v jasni luči uvideli vse razsežnosti apetitov po vpeljavi anglosaškega modela visokega šolstva, ki temelji na privatizaciji znanja, pri nas pa ga poznamo pod imenom bolonjska reforma. Avtonomno organiziranim študentom in študentkam je z direktnimi akcijami, ki so uživale razvejano podporo javnosti, uspelo preprečiti sprejem zakona.

Oblastniki se seveda niso dali in so izumljali nove načine, kako si podrediti produkcijo znanja, visokošolski prostor zapreti ljudem, zato da bo na voljo eliti, ter iz prostora univerze izriniti kritično teorijo, ki kaže ogledalo spodleteli in z razrednim konfliktom vse bolj razklani družbi. A tudi študenti nismo popustili v boju za naše pravice. Leta 2009 se je pojavilo Plenumsko gibanje, ki je še enkrat znova prišlo do zaključkov, da univerze ne bomo prepustili plenjenju kapitala. Osredotočilo se je predvsem na problematiko bolonjske reforme, ki je bila tedaj že v polnem teku, in na študentsko delo. Zabeležili smo še eno zmago: reforma izkoriščevalskega dela je padla, ohranilo se je nekoliko manjše zlo, a bolonjske reforme (takrat) še nismo zlomili.

Ker so se razmere v visokem šolstvu le še poglabljale, je leta 2011 nastala nova iniciativa, ki je pod imenom Mi smo univerza združila številne formalne in neformalne skupine v boju za avtonomen, kvaliteten in brezplačno dostopen univerzitetni prostor. Celo leto smo se pogajali, pisali mnenja in igrali igro, ki so jo pod krinko dialoga vsiljevali oblastniki. Javno so nam kimali in nam dajali lažne obljube, pod mizo pa so vse naše predloge gladko povozili. Spremenilo se ni nič.

Čas je za nov korak

Vse te iniciative so le delček v mozaiku skupin, ki jih je potreba po preseganju obstoječega univerzitetnega prostora ustvarila v zadnjih petih letih. Vsaka posebej in vse skupaj so odpirale prostor za kritičen pogled in odkrivale možnosti za aktivno participacijo. Odpirali smo iste probleme in prihajali do enakih zaključkov. Vsa gibanja so bila podvržena represiji javnih in zasebnih organov pregona in institucionaliziranih političnih pritiskov. Vsa so v nekem trenutku preprečila tudi kakšno spremembo na slabše, a nobenemu ni uspelo ustaviti pohoda kapitalizma. Elite se bojijo odkrite in hitre izpeljave dobičkonosnega plana, saj se še kako dobro zavedajo posledic, ki bi, če bi igrali odkrito igro, privedle do neobvladljivega odpora. Imajo čas, moč in denar, da nas, kakor žabe, kuhajo počasi, a zanesljivo.

A medtem ko so nas potiskali v lonec vrelih reform, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi, smo si mi gradili tršo kožo. Kot smo si edini v uporu in solidarnosti, smo vse generacije študentov, ki smo se proti pritiskom kapitala borili v preteklosti, edine tudi v tem: vsak boj, ki s svojimi zahtevami ni šel do konca in zasedel fakultete, je izgubil pomemben moment. Časa za čakanje na pravi trenutek, ko se bodo vse subverzivne sile poklopile in bo nastopil čas, da v velikem poku zavzamemo klopi naših univerz, se ne bo zgodil v idealiziranem času prihodnosti. Lahko ga le ustvarimo. Tukaj, zdaj, skupaj. Zato napake čakanja ne bomo več ponovili. Tokrat gremo do konca. Tokrat bomo mi resnično postali univerza. Zasedli bomo hodnike in predavalnice ter prevzeli nadzor nad produkcijo znanja. Časa za omahovanje in preračunljivost ni več. Zdaj je čas za akcijo!

Točka preloma

Nastopil je trenutek, ko si moramo iz rok kapitala iztrgati čas, ki nam ga univerzitetni tehnokrati pod pretvezo študijskih, delovnih in drugih obveznosti ne dovolijo. Bolonjski proces produkcije znanja je potrebno zaustaviti, saj bomo le tako lahko skupaj razmišljali o prihodnosti, kakršne si želimo. Ne rabimo več v nedogled razpravljati o problemih, s katerimi se soočamo, saj jih poznamo do obisti. Sedaj je čas, da realiziramo vizije, ki so skozi vse te pogovore vzniknile. Zato predlagamo zaustavitev nemotenega izkoriščanja človeških virov na fakultetah. Predlagamo, da jih po principih direktne demokracije, avtonomije, nehierarhičnosti, anti-avtoritarnosti in samoorganizacije vrnemo študentom in profesorjem. Zasedimo fakultete, saj lahko le tako zaustavimo nemoteno reprodukcijo izkoriščevalskega sistema in si izborimo prostor za realizacijo naših kreativnih potencialov in idej, ki so jih gojile generacije pred nami. Ne pustimo se preslepiti zlonamerni retoriki univerzitetnih elit in njihovih mnenjskih lakajev! Blokada ni radikalna poteza, ampak naša neodtujljiva pravica. Kot imajo delavci pravico do stavke, je naša pravica, da zaustavimo proces produkcije znanja in ga organiziramo skladno z načeli direktne demokracije. Blokada zato ni skrajen ukrep, temveč edini preostali in logični korak v našem legitimnem in dolgotrajnem boju za boljši jutri!

Dovolj je!

Ne trpimo več sistema, ki v svojem enoumju ne dopušča kritike, obenem pa študente spreminja v apatične ovce, ki se v obilici nereflektiranega dela zanašajo na copy-paste rešitve. Ne trpimo sistema, ki uvaja nadzor na vseh ravneh, ne trpimo kamer, potrjevanja prisotnosti na nemogočih predavanjih, žigosanja ur dela, zasebnih varnostnikov in intervencij policije. Ne trpimo bolonjskega sistema, ki na račun privatizacije in komercializacije prinaša manj predavanj, klesti temeljne predmete in nam hoče ob kopici izbirnih predmetov vcepiti fiktivne kompetence.

Ne trpimo niti številnih domačih nalog, ki onemogočajo resno delovanje na drugih področjih. Mi nočemo le študirati, ampak tudi živeti! Ustvarjati hočemo sistem, ki nas ne bo na vsakem koraku odtujeval, delovati želimo v skupnostih onkraj kapitalističnega načina produkcije, organizirati se hočemo na naših delovnih mestih in spodbujati decentralizirano mreženje avtonomnih sindikatov, kolektivov, gibanj in posameznikov. Ne trpimo okostenele institucije, ki pod pretvezo prilagajanja trgu jemlje avtonomijo profesorjem, jih preko negotovih pogojev dela neusmiljeno izkorišča, kompetentne in študentom zavezane pedagoge pa meče na stranski tir ter financira le programe, ki ustrezajo kapitalističnim elitam. Ne trpimo univerzitetnega javnega prostora, ki je podvržen komercializaciji in se s šolninami na čedalje več ravneh zapira. Ne trpimo, da je izobraževanje podvrženo profitni logiki, saj znanje ni blago, ampak mehanizem opolnomočenja!

…in sedaj: nova univerza

Zahtevamo brezplačno šolstvo za vse, kakovostni program in institucijo, ki bo temeljila na samoupravljanju študentov, profesorjev in ostalih zaposlenih po principih avtonomije, direktne demokracije, samoorganizacije in neheirarhičnosti. Zavedamo se, da trenutnemu sistemu zasedba fakultet ne bo po godu, kakor mu nikoli ni po godu solidarnost, čut za socialo in kritičnost. Vemo, da se bo nasilno zoperstavil našim poskusom demokratizacije in direktne participacije. Vemo pa tudi, da ne bomo popustili. Ta boj ni boj za privilegije. To je boj za naš obstoj!

ŠTUDIJ JE PRAVICA!

O PRAVICAH SE NE POGAJAMO!

PRAVICE SO IZBORJENE, NE PODELJENE!

Avtonomna tribuna

hodniki Filozofske fakultete, 22. novembra 2011

Avtonomna tribuna je neodvisna študentska iniciativa, ki je bila vzpostavljena spomladi leta 2007. Njihovo izjavo objavljamo, ker podpiramo njihove zahteve, in ker v njej delujejo tudi naši člani.

Skupščina na Filozofski fakulteti je izglasovala zasedbo.

Zasedbo podpirajo študenti različnih fakultet, profesorji in drugi delavci na fakulteti.

Na skupščinah se sliši in upošteva vsak glas.

Skupščine potekajo po direktno-demokratičnih principih.

Vse o zasedbi Filozofske fakultete najdete na:

• Mi Smo Univerza

Več o preteklih aktivnostih na:

• Avtonomna tribuna

Ostali prispevki iz rubrike:

• Izjave za javnost

Poglejte tudi video posnetek akcije študentov pred prvo skupščino, ko so z vzkliki “Stranke ven!” pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju njihovega gibanja s strani politikov za nabiranje političnih točk v aktualno volilne namene:

Vse državljane in državljanke pozivamo k bojkotu parlamentarnih volitev, saj le te predstavljajo antitezo demokraciji; ohranjajo utečene kapitalistične ekonomske proizvodne odnose, razmere in razmerja v družbi, legitimirajo vertikalne hierarhične politične odnose, oblast in državo ter prenašajo politično odločanje na »izbrano« elito, s čimer prenehamo govoriti o demokraciji (iz gr. »demos-kratos«) – vladavini ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Oblast in odločanje tako postane nekaj, kar je posest vladajočega razreda, ki so mu na voljo vsi državni (ideološki in represivni) aparati – preko katerih lahko le-ta (razred namreč) uresniči svoj razredni cilj, izkoristi proletariat, akumulira presežno vrednost in s tem dominira/hegemonizira določeno družbeno polje.

Že to, da ne nagovarjamo vseh prebivalcev države, v kateri živimo, in naslavljamo samo državljane in državljanke in ne tudi migrantskih delavcev, ki tukaj živijo že leta, študentov na izmenjavi, ki že več let bivajo pri nas, posameznike in posameznice državljane drugih držav, ki so pri nas našli svoj košček prostora pod soncem, kaže na to, da živimo v diskriminatornem okolju, kjer se ljudi ločuje po načelu umetno sproducirane državne listine (državljanstva), ki posameznikom podeljuje pravico do udeležbe na cirkusu »navidezne« demokracije.

Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!

Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Parlamentarna (anti)demokracija je iztrošena, saj se je vedno izkazala za neuporabno in antidemokratično oziroma je vedno reproducirala boj za oblast in oblast samo, medtem ko se mi zavzemamo za popolno ukinitev oblastnih struktur. Posameznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne morejo predstavljati in zastopati. Ti ljudje predstavljajo samo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman tudi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMS, OECD, SB, ECB, STO). Prevelik politični vpliv in skoncentrirana moč odločanja pri nekaj posameznikih, spremenita te posameznike v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti, saj se morajo v lobističnih igricah in vplivih raznih političnih in ekonomskih interesnih skupin nenehno prilagajati in sprejemati kompromise s še tako nasprotnimi strankami, oziroma s še tako nasprotujočimi idejami in stališči. Poleg navedenega pa ne gre spregledati dejstva, da izbrani poslanci v izbranem štiriletnem mandatu ne odgovarjajo nikomur. Omogočena jim je celo imuniteta pred sodnim pregonom, kar pomeni, da se nad izbrano politično elito ne izvaja nikakršen nadzor s strani ljudi, ki so te poslance izbrali, oziroma lahko »izbranci« po mili volji in brez kakršnihkoli posledic spreminjajo dane predvolilne obljube ter svoj volilni program.

Slovenska strankokracija

Slovenska zakonodaja še dodatno priliva olje v ogenj nedemokratičnosti parlamentarne demokracije, saj imamo v veljavi volilni sistem, v katerem kandidati in kandidatke za poslance in poslanke iz določenih volilnih okrajev, kljub morebitnemu velikemu številu glasov volilcev namenjenih tem kandidatom, niso izbrani v parlament. Poslance se namreč izbira po zapletenem strankarskem ključu, po katerem se izbere strankarsko najbolj primerne in poslušne kadre, ki se uvrstijo najvišje na prednostnih listah posameznih strank. Tako ne obstaja niti teoretična možnost, da bi lahko ljudje izbrali potencialno »poštenega« človeka, poslanca, ki mu zaupajo in bi mu zaupali »navidezno« predstavljanje njihovih interesov v parlamentu.

Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah vse politične stranke ponujajo v svojih političnih programih – pod krinko reševanja države iz finančne krize – najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih, nekoč družbenih, podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na teh volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. O vlogi in pomenu strank kot so LDS, SD in ZARES ne bomo zgubljali preveč besed, saj so se ljudje že sami lahko prepričali o njihovih podlih načrtih,  krajah družbenega imetja in načrtih o krčenju socialnih pravic, da o populističnih strankah kot so SNS, Nsi ali DESUS niti ne govorimo. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic! To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje o priseljencih. Ne pustite se zavesti!

Model prave demokracije je neposredna demokracija

V Federaciji za anarhistično organiziranje se zavzemamo za neposredno participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju.

Potrebno je vedeti, da je zgolj tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja nedemokratične/hierarhične modele odločanja na političnem, akademskem ali ekonomskem polju. Tako so tudi referendumi in novejše ideje internetnih glasovanj le podaljški liberalnega parlamentarizma z navidezno demokracijo, čeprav jim lahko priznamo večjo demokratičnost od same parlamentarne demokracije. Kljub temu reproducirajo in legitimirajo obstoječi politični razred, ki sam določa teme in vprašanja glasovanj, v tovrstna glasovanja ne vključi vseh družbenih skupin, rezultati glasovanj pa nikakor niso zavezujoči za politično elito, zato velikokrat ne upoštevajo izglasovane volje ljudstva.

Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasu, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managerjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. V zadnjem času so se mnoga podjetja/oddelki organizirali nehierarhično, vendar to seveda ni neposredna demokracija, kakršno si zamišljamo mi. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah in plenumih, neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravna razporeditev bogastva. Ti procesi vsekakor zahtevajo od vseh nas večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokratično odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi ter na ta način okrepiti medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.

Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije iz zvezne države Vermont v ZDA, iz držav v Južni Ameriki, kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Venezuela, Mehika (Chiapas), primer mesta Porto Alegre iz Brazilije, Kerale iz Indije, Gibanja »Demokracija Zdaj« iz Španije, Okupirajmo Wall Street iz New Yorka in navsezadnje primeri plenumov na slovenskih fakultetah in skupščin pred ljubljansko BOJ(r)ZA in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja.

ČAS JE ZA PRAVO DEMOKRACIJO!

VPELJIMO NEPOSREDNO DEMOKRACIJO!

Federacija za anarhistično organiziranje,

20. novembra 2011

Preberite tudi redni mesečni uvodnik, ki tokrat govori o volitvah:

• Sanje politikov so naša nočna mora, bojkotirajmo volitve!

Vse o letošnji kampanji proti volitvam in parlamentarizmu:

• Kampanja “Izberi svobodo, ne stranke!”

Ostali prispevki iz rubrike:

• Izjave za javnost

]]> http://www.a-federacija.org/2011/11/20/izberi-svobodo-ne-stranke/feed/ 0 http://www.a-federacija.org/2011/11/15/sanje-politikov-so-nasa-nocna-mora-bojkotirajmo-volitve/ http://www.a-federacija.org/2011/11/15/sanje-politikov-so-nasa-nocna-mora-bojkotirajmo-volitve/#comments Tue, 15 Nov 2011 13:35:28 +0000 admin http://www.a-federacija.org/?p=1708 Pred tremi leti smo se zavedali, da volitve ne prinašajo sprememb. Zavedali smo se, da bomo ob koncu mandata le še bolj revni, opeharjeni, izkoriščani, marginalizirani, razočarani. In da bodo zato krivi politiki, ki delajo zgolj za lastne interese in so zato naši razredni sovražniki. A soočeni s povsem realno nevarnostjo ideologije Ambrusa smo se pustili prepričati, da moramo ustaviti desničarsko strahovlado in številni so šli na volitve s cmokom v grlu in si prisegli, da je to res zadnjič.

Tri leta kasneje je jasno, da glas za parlamentarno levico, ne glede na to, za kakšno alternativno se prodaja, pomeni enak ekonomski fašizem, kot ga pomeni glas za parlamentarno desnico. To lekcijo smo se naučili na najhujši možen način. Z več kot 11- odstotno brezposelnostjo, z več kot 200.000 ljudmi, ki živijo pod pragom revščine, čeprav hodijo v službe, z – za zdaj – ustavljeno pokojninsko reformo, ki bi vse po vrsti prignala do smrti, z grozečo reformo trga dela, ki bi prekarizacijo dokončno uzakonila in razširila na vse sloje, z dvigi šolnin in z grožnjami z zdravstveno reformo, ki bi nam okrnila dostop do zdravstvenih storitev. Zato je danes jasno: lažnim obljubam ne bomo nasedli nikoli več!

Parlamentarna demokracija si tega imena ne zasluži, saj v resnici predstavlja vladanje elite po pravilih, ki si jih določa sama in ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Z volitvami želi vladajoči razred le legitimirati svojo nadvlado in podaljšati obstoj kapitalističnih ekonomskih proizvodnih odnosov, hierarhije, odtujenosti in izkoriščanja. Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Zaman lahko med njimi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, baronov ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij. Politični sistem in oblast ljudi spremenita v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti. V gonji za dobičkom, kjer se meja med državo in kapitalom vse bolj briše, postaja politična ideologija nepomembna, saj je edino, kar šteje, vse več in več denarja. Jasno, na račun večine ljudi, ki se morajo namesto s sanjami o boljšem življenju zadovoljiti s človeka nevrednim životarjenjem iz dneva v dan.

V času krize so maske političnih prevarantov padle. Vsak se krčevito bori za najboljši izplen kopnečega bogastva in bolj kot kdajkoli prej je jasno, da je edina razlika med politiki lepotne narave. Če skrbno pogledate njihove programe, boste hitro opazili, da med njimi vlada strašljivi konsenz o politikah zategovanja pasu, o varčevanju za vsako ceno na račun državljanov in reševanju bank, kapitalistov in njihovega sebičnega hlastanja po dobičku. Interesi ljudi so pozabljeni.

“Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji.”

V Federaciji za anarhistično organiziranje zato pozivamo, da tokratne in vse prihodnje volitve bojkotiramo. Ne pristajamo na cinične očitke, da je potrebno za to, da kaj spremeniš, sodelovati v cirkusu, ki se mu reče volitve. Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji. Zavzemamo se za participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju. Edino tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja, je namreč demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja hierarhične modele odločanja v političnem, akademskem ali ekonomskem polju.

Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom, in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili. To posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete ter univerze v samoupravne kolektive, kjer bi se na skupščinah neposredno odločalo o vseh perečih vprašanjih. Tu bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravne razporeditve kapitala.

Ti procesi od vseh nas vsekakor zahtevajo večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih ljudi. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, solidarnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokracijo. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi. Okrepiti moramo medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.

Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja. V tem sistemu smo obsojeni na to, da lahko le obstajamo, ne smemo pa živeti. A mi nočemo hoditi skozi življenje kot duhovi. Zato bomo radikalni toliko, kot je radikalen svet, ki nas obdaja. Čas je, da političnim oportunistom rečemo odločen ne. Zato 4. decembra ne pojdimo na volišča, ampak na ulice. Srečajmo se z ostalimi tovarišicami in tovariši. Bojkotirajmo volitve in začnimo s pravo demokracijo!

Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 27. številki, ki je izšla novembra 2011.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik

Ne spreglejte tudi kampanje proti parlamentarnim volitvam 2011:

• Kampanja “Izberi svobodo, ne stranke!”

Na tej strani objavljamo in bomo do volitev objavljali vse materiale in zapise, ki spremljajo našo in sorodne kampanje. Pozivamo vas, da materiale svobodno uporabite ter se na ta način aktivno vključite v kampanjo! Hkrati vas vabimo, da to stran delite po svojih kanalih komunikacije in jo obiščete večkrat tudi v prihodnjih dneh. Redno jo bomo namreč nadgrajevali z novimi vsebinami.

Vsa vprašanja, mnenja in predloge pošljite na naš uradni kontakt. Ta kontakt uporabite tudi v primeru, da bi se želeli aktivno vključiti v kampanjo in če bi želeli prejeti kakšne od materialov kampanje:

• E-mail: info [at] a-federacija.org

————————————–

Izjava za javnost

Preberite izjavo za javnost, ki jo je v sklopu kampanje spisala Federacija za anarhistično organiziranje. V njej pojasnjujemo naše razloge za aktiven bojkot volitev ter predloge za alternative sistemu predstavništva:

• Izjava za javnost: Izberi svobodo, ne stranke!

Mesečni uvodnik

Tokratni uvodnik naše redne okrožnice Anarhistka je posvečen aktualnim volitvam v državni zbor. V njem pojasnjujemo razloge za naše nezaupanje v predstavniško demokracijo in vse politične stranke, razkrivamo enakost ekonomskih programov vseh strank in artikuliramo našo izbiro za aktivni bojkot.

Tako novo kot stare in prihodnje številke Anarhistke lahko dobite pri vašem lokalnem distributerju anarhističnih publikacij in v številnih socialnih in kulturnih prostorih po Sloveniji. Na Anarhistko pa se lahko tudi naročite. Na naš kontakt nam sporočite svoj domači naslov in poslali vam bomo želeno število kopij!

Preberite mesečni uvodnik iz novembrske Anarhistke:

• Sanje politikov so naša nočna mora, bojkotirajmo volitve!

Plakati

V sklopu kampanje smo pripravili plakate z gesli, ki povzemajo naša stališča do volitev in parlamentarizma. S plakati nagovarjamo javnost, sporočamo svoja stališča in naše predloge. Vse, ki se vam zdijo materiali uporabni, pozivamo, da jih svobodno uporabite: sprintate, kopirate in polepite v svoji okolici! Če možnosti kopiranja nimate, a bi plakate potrebovali, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij!

• Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane!
• Volitve so farsa, vsi na ulice!
• Volitve so farsa, vsi v štrajk!
• Izberi svobodo, ne stranke!
• Svoboda ne potrebuje stranke!
• Odločanje na ulice, ne v parlament!
• Demokracija vsak dan, ne enkrat na štiri leta!

V sklopu kampanje so stiskani tudi vsebinski plakati (glej spodaj). Če ste pripravljeni sodelovati pri distribuciji le-teh ali če bi plakat želeli obesiti v lokalnem socialnem ali kulturnem prostoru, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij!

Plakat velikosti A4 v PDF formatu:

• Kapitalizem je kriza, volitve niso rešitev!

Nalepke

Na temo kampanje in v sklopu le-te smo pripravili tudi serijo nalepk. Če bi želeli dobiti nalepke, da bi jih polepili v svoji okolici, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij.

Celotna serija nalepk v večjem formatu:

• Nalepke kampanje “Izberi svodobo, ne stranke!”

Akcija “Kruha, ne volilnih iger” v Trbovljah

OSA Zasavje je v soboto, 26. novembra, pripravila in izpeljala redno akcijo  razdeljevanja toplih brezplačnih obrokov “Hrana, ne orožje!”, ki pa je tokrat minila v znamenju predvolilnega časa. Aktivisti so se z udeleženci in obiskovalci pogovarjali o prihajajočih volitvah, predstavljali svoje poglede na predstavništvo in argumente za aktivni bojkot. Po mestu so razdelili tudi večje količine materalov naše kampanje. Akcija je sicer potekala v dopoldanskih urah pred Delavskim domom v Trbovljah.

Celotno najavo dogodka najdete tukaj:

• Kruha, ne volilnih iger!

Radijska oddaja Črna luknja o volitvah

Radijski glas anarhističnega gibanja, oddaja Črna luknja, ki je na sporedu vsak drugi torek na Radiu Študent, bo do volitev med drugim pokrivala tudi našo kampanjo. V prvi oddaji na to temo, ki je bila na sporedu 8. novembra, so v studiu gostili aktiviste delavnice “Zakaj pa potem na volitve?”, ki poteka v sklopu gibanja 15o. V oddaji je bil objavljen tudi pogovor s člani Mreže anarho-sindikalistov, ki na Hrvaškem pod geslom “Radnička klasa ne glasa!” izvaja sorodno proti-volilno kampanjo.

Tudi oddaja, ki je bila na sporedu v torek, 22. novembra, je bila posvečena predvolilni kampanji oziroma aktivnostim aktivnega bojkota. Gostje oddaje so bili člani anarhistične federacije FAO, ki so predstavili kampanjo, razloge za aktiven bojkot in alternative. V oddaji tudi intervju z aktivisti gibanja Mi smo univerza, ki so te dni zasedli Filozofsko fakulteto v Ljubljani.

Oddajo lahko poslušate na naši spletni strani ali v arhivu oddaje na spletni strani Radia Študent:

• Črna luknja, 8. november 2011: Bojkot volitev

• Črna luknja, 22. november 2011: Skupščine na vsako fakulteto, direktno-demokracijo v vsako sosesko!

• Črna luknja, radijski glas anarhističnega gibanja 

Študenti z odločno akcijo izgnali politike iz zasedene Filozofske fakultete

22. novembra je skupščina študentov na Filozofski fakulteti izglasovala zasedbo. Na to skupščino so v svojih strankarskih barvah in s svojo propagando prišli tudi predstavniki določene politične stranke, ki kandidira na letošnjih volitvah. Študenti so pokazali, kako razumejo avtonomijo svojega gibanja in univerze ter kaj si mislijo o političnih strankah in parlamentarizmu na sploh. Z vzkliki “Stranke ven!” so celotni javnosti pokazali, da ne bodo dovolili instrumentalizacije njihovega gibanja s strani katerekoli politične stranke, in da na zasedeni fakulteti ni prostora za predvolilno propagando.

Oglejte si video posnetek spontane in odločne študentske akcije:

Preberite tudi

Na tem mestu objavljamo povezave do prispevkov na temo letošnjih volitev, ki se nam jih zdi vredno vzeti v premislek.

Preberite Zofijino bodico, ki se sprašuje “Voliti ali ne voliti?” in se opira na Althusserjev Zapis o ideoloških aparatih države:

• Zofijina bodica – Voliti ali ne voliti?

Predhodna proti-volilna kampanja

Federacija za anarhistično organiziranje je parlamentarno demokracijo vedno razumela kot problem in ne kot prostor reševanja družbenih problemov. Zato smo bili že v preteklosti aktivni na področju vprašanj predstavništva in volitev. V letu 2010 smo izpeljali kampanjo za aktiven bojkot lokalnih volitev 2010.

Preberite refleksijo takratne kampanje in izjavi za javnost, ki sta nastali v okviru dveh lokalnih skupin anarhistične federacije FAO:

• Volitve so mimo, nič ne si spremenilo…
• Izjava za javnost: Ne potrebujemo spremembe oblasti, potrebujemo korenite spremembe družbe!
• Izjava za javnost: Cirkus prihaja v mesto!

Sestrska kampanja v sklopu gibanja 15o

Jasno je, da nismo edini, ki ne verjamemo v predstavniško demokracijo. Jasno je, da velik del ljudi več ne zaupa niti v politične stranke niti v volitve. Zaradi tega ni presenetljivo, da k aktivnemu bojkotu ne pozivamo zgolj v naši organizaciji. Sestrsko kampanjo proti volitvam in za direktno demokracijo so začeli tudi v sklopu gibanja 15o, ki že več kot mesec dni zaseda in deluje na trgu Boj za pred ljubljansko Borzo. V okvirih delavnice “Zakaj pa potem na volitve?” se razvijajo aktivnosti v smeri širjenja prostorov in prakse direktne-demokracije ter kritike parlamentarnega sistema. Delavnica je med drugim sproducirala več različnih materialov, ki ste jih zagotovo že opazili tudi na ulicah. Delavnica bo s svojimi aktivnostmi nadaljevala vse do volitev, po volitvah pa se bo preoblikovala v stalno Delavnico direktne-demokracije. Pridružite se delavnici in njihovim aktivnostim!

Na spletni strani gibanja 15o najdete vsa poročila iz omenjenih delavnic, materiale kampanje in izjavo, ki pojasnjuje razloge za aktivno delovanje proti volitvam. Na strani najdete tudi najavo za naslednje delavnice in aktivnosti:

• Izjava: Volitev ne potrebujemo, lažne demokracije tudi ne!
• Poročila delavnic
• Plakati in drugi materiali

Tudi na Hrvaškem proti parlamentarizmu

Parlamentarne volitve se bodo tokrat na isti dan kot v Sloveniji odvile tudi na Hrvaškem. Tamkajšnja Mreža anarho-sindikalistov je zato ena izmed organizacij, ki poziva k bojkotu volitev in k samoorganizaciji. Njihova proti-volilna kampanja pod geslom “Radnička klasa ne glasa!” promovira anarhistično kritiko parlamentarizma in vizijo delavskega samoupravljanja.

Vse o proti-volilni kampanji organizacije MASA lahko preberete na njihovi spletni strani:

• MASA: Radnička klasa, ne glasa!

V Kopru na sončno soboto 15. oktobra 2011 smo se v Alternativi Obstaja skupaj s številnimi tovariši in tovarišicami, med njimi Federacijo za anarhistično organiziranje (FAO), Anarhistično pobudo Ljubljana (APL), Organizirano skupnostjo Zasavje (OSA), Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), Sindikatom žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in drugimi posamezniki in posameznicami, pridružili vsesvetovnemu gibanju 15o, ki zavrača politike zategovanja pasu (austerity), kot način reševanja krize, zavrača antidemokratično in avtoritativno upravljanje s skupnim bogastvom, zavrača bogatenje peščice posameznikov na plečih večine in končno zavrača neoliberalni kapitalistični sistem kot tak. S protestom v Kopru smo se pridružili več kot 900 mestom po vsem svetu z enako željo in zahtevo po korenitih političnih in socialnih spremembah. Smo del 99% ljudi, ki jih gospodarske, politične in akademske elite (1%) iz dneva v dan izkoriščajo, teptajo in spravljajo na rob eksistencialnega prepada. Na protestih smo jasno zahtevali univerzalni temeljni dohodek za vse, saj si vsak posameznik in posameznica zasluži dostojno življenje, brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, brezplačna stanovanja, javni prevoz in prosto komunikacijo ter čisto okolje. Zahtevamo tudi pravično porazdelitev dobrin, odpravo kapitalističnih ekonomskih odnosov, delavsko samoupravljanje v podjetjih in neposredno demokracijo, ki je horizontalna, decentralizirana in globalno ljudska! Ker smo želeli naš globalni boj tudi aplicirati na konkretni lokalni problem, smo se povezali s Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev, ki je predstavil svoje delavske zahteve upravi in državi in sicer so to : kolektivna pogodba za območje celotnega pristanišča, ki bo pravično urejala standarde dela inplačila ter upoštevala davno priborjene neodtujljive delavske pravice, za enako delo, enake pravice in enako plačilo in tripartitni sistem dogovarjanja med enakopravnimi partnerji : delavci, upravo in lastniki podpogodbenih podjetij in postopno ukinitev podpogodbenih podjetij ter vzpostavitev novega neprofitnega sistema zaposlovanja delavcev v okviru Luke Koper!

Miroljubni protest v Kopru je zbral pisano množico posameznikov in posameznic (300-500), ki jih veže enaka usoda izkoriščanja s strani kapitalistov na njihovih delovnih mestih, fakultetah, šolah, kulturnih ustanovah, društvih, lokalnih skupnostih itd.. Skupaj s prisotnimi Kombinatkami (ženskim partizanskim pevskim zborom) smo zapeli Internacionalo, Bandiero Rosso in čilensko revolucionarno pesem »El pueblo unido jamás será vencido« (Združeni ljudje nikoli ne bodo premagani), s katero smo na simboličen način pokazali, da se bomo proti neoliberalnim kapitalističnim elitam borili do konca, saj so le te svoj pohod začele prav v sedemdesetih letih v Čilu s fašističnim režimom generala Pinocheta, pod okriljem neoliberalistične akademske bande iz Rockefellerjeve Univerze v Chicagu z Miltonom Friedmanom in Friederichom Hayekom na čelu.

Neoliberalna kontrarevolucija

Od osemdesetih let prejšnjega stoletja smo priča neoliberalni kontrarevoluciji, ki jo upravljajo velekapitalistične elite zbrane v krogih okoli Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodnega monetarnega fonda (IMF), Svetovne Banke (WB), Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ameriške centralne banke (FED), NATO, Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) ter nacionalnih vlad širom po svetu. Cilj te krvoločne elite je konkurirati Kitajski na svetovnem »konkurenčnem« trgu, kar v praksi pomeni pripeljati kitajske pogoje, organizacijo in odnose dela k nam, torej zmanjševanje cene dela, plač, dodatkov in nadomestil za prevoz in malico, ukinjanje socialnih programov, socialnih pomoči, nadomestil za brezposelnost in štipendij, zmanjševanje višine pokojnin, privatizacija šolstva, zdravstva, pokojninskih skladov, uvajanje »fleksibilnih«, prekernih delovnih praks in delovnih mest, zmanjševanje delovnih mest v javnem sektorju, podaljševanje starostne upokojitve in končno uničenje kolektivnih pogajanj in dogovarjanj med socialnimi partnerji ter destrukcija moči sindikatov kot predstavnikov interesov delavstva. Pri tej kontrarevoluciji je končni cilj popoln razkroj socialne države in že v tridesetih letih delovanja je dosegla to, da se je razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi posamezniki povečalo od 1:10 na neverjetnih 1:400. Vse vlade pod isto pretvezo reševanja države iz finančne krize in reševanja »nacionalnega« gospodarstva uvajajo najbolj krute in podle neoliberalne reforme (Grčija, Španija, Irska, Portugalska), ki ljudi pehajo v še večjo revščino, večina evropskega prostora pa se »nezavedno« preobraža v države »tretjega sveta« (Bolgarija, Romunija, Balkan, Grčija, Portugalska,…).

Slovenski neoliberalni krvosesi na pohodu

Tudi naše vladajoče elite skušajo pod krinko reševanja države iz finančne krize, vpeljati najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na naslednjih parlamentarnih volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!

Parlamentarna demokracija je preživeta

Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem ne gre več zaupati. Parlamentarna demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne predstavljajo in ne zastopajo. Ti ljudje predstavljajo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB).

Prav globalni protesti 15o so pokazali, da je čas za druge oblike demokracije. In sicer za neposredno direktno demokracijo. Na zasedenih javnih površinah ljudje odločajo preko telesa skupščine, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa. Taka oblika demokracije bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti, saj se večina podjetij še vedno upravlja hierarhično, korporativno, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah, plenumih neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa – to je neenakopravna razporeditev kapitala.

Resnična revolucija je dolgotrajen proces

Kljub temu, da gibanje 15o odpira nove prostore razmišljanja in idej, še ne moremo govoriti o nekakšni revoluciji, saj je revolucija dolgotrajen proces, ki zahteva večjo angažiranost vseh nas, ter organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor in začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem ter vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do nepotrebnih hierarhij, k decentralizaciji v prostoru, da se omeji možnost centralizacije in k ukinitvi tekmovalnosti med ljudmi, saj bi s tem okrepili medsebojno sodelovanje in solidarnost ter kooperacija.

Konec neoliberalno kapitalističnega tabuja

Vsekakor so globalni protesti 15o prispevali h koncu tabuiziranja kapitalizma in neoliberalne tržne ekonomije kot edine možne ekonomske oblike proizvodnje. Povsod so se začeli odpirati skupni javni prostori, tako virtualni kot realni (Wall Street, zaseden prostor pred Ljubljansko borzo), kjer se razpravlja o možnih alternativah z novimi metodami in oblikami demokracije (direktna demokracija – skupščine, plenumi), kjer se jasno identificira problematičnost trenutnega sistema ter se jasno in glasno obsoja izkoriščevalski kapitalistični sistem, oziroma njegovo najhujšo različico – neoliberalizem. Vsekakor gre za globalni preobrat v javnem mnenju in ponovno prebujanje solidarnosti med ljudmi, ponovno kolektivizacijo idej in razmišljanj, ponovno prebujanje debat o socialističnih, komunističnih in anarhističnih oblikah organizacije družbe, toda ta novi val, to novo energijo in razpoloženje bo potrebno čimprej umestiti/aplicirati partikularno na svoja delovna mesta, na fakultete, lokalne skupnosti, soseske in ostale kolektive, da bomo lahko govorili o nekakšni revoluciji.

Če so še pred kratkim nekateri predstavniki kapitalistične akademske elite menili, da je že konec zgodovine, je gibanje 15o pokazalo, da zgodovina še ni končana in da se nam obetajo pestri časi!

Mile Zukić
Alternativa Obstaja

Sorodne objave in povezave:

• Izjava za javnost 15.0: Vaša kriza, naše plače
• Alternativa Obstaja

15. oktober je dan, ko se v Kopru, Ljubljani, Mariboru in drugod pridružujemo globalnemu gibanju za korenite spremembe obstoječega družbenega sistema, gibanju za ukinitev kapitalizma. S tem nadaljujemo boj za delavske in socialne pravice, boj proti izkoriščanju in poniževanju, boj za dostojanstvo!

300.000 ljudi, ki v Sloveniji živi na ali pod pragom revščine in preko 100.000 (prijavljenih) brezposelnih tudi pri nas niso več abstraktne številke, temveč vse bolj konkretna realnost. To kar je za elito kupčkanje z bilancami, dokapitalizacijami, privatizacijami, bailouti in rebalansi, so za nas neplačane položnice in krediti, vrste pred zavodi za zaposlovanje, podplačane službe in negotova iz-danes-na-jutri delovna razmerja, najemniške stanovanjske luknje, izkoriščanje na delovnem mestu in nečloveški delovni pogoji. V času, ko se družba sooča z globoko in vsesplošno krizo, se veliki večini prebivalstva slabšajo življenjske razmere . Oblastniki, ki so krizo zakuhali, sedaj njeno breme želijo preprosto prenesti na ljudi. Čeprav je kriza neposredna posledica njihovih odločitev, zaradi katerih bogatijo elite, trpijo pa milijoni, tudi danes nadaljujejo z isto politiko, ki nas je pripeljala v to nevzdržno situacijo. Z javnim denarjem rešujejo finančne institucije, banke in kapitaliste, hkrati pa od nas zahtevajo zategovanje pasu, ki je bil itak že pred krizo pretesen, ter podporo reformam, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Kako si lahko kdo sploh zamisli, da naj bi delo v slabših pogojih, z manj pravicami, dlje časa in za nižje plače (če sploh) lahko izboljšalo naša življenja? Kako si kdo sploh drzne pomisliti, da bo krčenje socialnih pravic, uničenje javnega šolstva, zdravstva in drugih socialnih ustanov pomagalo rešiti naše težave?

Časi, ko so ljudje verjeli, da lahko te stvari rešijo politiki te ali one barve in sposobnosti, so dokončno minili. Njihova dejanja na terenu so namreč bolj jasno kot vsak politični pamflet razkrila dejstvo, da vse politične stranke in vsaka vlada preko države delujejo zgolj v interesu kapitala ter tako v resnici ne zastopajo nikogar drugega kot samih sebe in svojih kapitalskih botrov. Zato vemo, da predčasne volitve v resnici ne bodo spremenile ničesar in da izboljšanja lastnih življenj ne moremo doseči s pomočjo ali preko obstoječih institucij, novih in starih strank. 15. oktobra bomo zato zavrnili tudi vsakršno predstavništvo in parlamentarizem nasploh. Tudi na ulicah bomo gradili nov sistem odločanja: direktno demokracijo, v kateri šteje glas vsakega posameznika, in kjer vsi soodločamo o stvareh, ki se nas tičejo. Za našo svobodo ne potrebujemo voditeljev, za realizacijo naših želja nočemo navodil!

Tako kot je jasno, da naših težav ne morejo rešiti v parlamentu je jasno tudi, da sprememb na bolje ne more biti v okvirih kapitalizma. Finančna kriza je temeljna značilnost kapitalistične produkcije, ki nas odtujuje od stvari, ki jih proizvajamo, od samih sebe in od naših soljudi. Tudi če se tokratna konča, življenje ne bo nič lepše, saj bomo še naprej podvrženi istim odnosom izkoriščanja in istim mehanizmom razlaščanja. Potrebne so temeljne spremembe sistema kot celote in kolektivizacija družbenega bogastva, saj se v današnji situaciji nismo znašli zato, ker bi bil kapitalizem dober sistem, ki je le izgubil svoj kompas. Ne, kapitalizem je tista prava kriza, zato ta ne bo končana, dokler ne bo konec kapitalizma!

Poleg „sobotnih protestov“ moramo storiti korak naproti alternativam tudi na drugačne načine. Svoja življenja moramo vzeti nazaj v svoje roke in se organizirati ter povezati povsod, kjer smo izkoriščani, zatirani in nadzorovani: na naših delovnih mestih, v izobraževalnih ustanovah, v javnih prostorih in v naših soseskah. Vzpostavljati moramo avtonomne delavske sindikate, skupine, kolektive in skupnosti. Le skupaj, kolektivno in organizirano bomo lahko izzvali elite in sistem kot celoto. Pri tem moramo že danes vzpostavljati nove odnose; odnose, za kakršne si želimo, da bi začrtali okvire bodoče družbe. Na vseh ravneh je potrebno uvesti sisteme direktno-demokratičnega odločanja in samoupravljanje! Delovati moramo brez hierarhije in od spodaj, združevanje mora biti vključujoče in horizontalno. Take strukture bodo postavile človeka in družbo na prvo mesto ter tako krepile sodelovanje, medsebojno solidarnost in pomoč. Le družba postavljena na teh temeljih lahko ustvari okolje, v katerem bomo vsi ljudje lahko živeli dostojanstveno in svobodno sledili svojim željam.

Pri tem se ne mislimo zanašati na moderna orodja komunikacije, kot so denimo Facebook in druga virtualna socialna omrežja. Čeprav se morda zdijo ta uporabna za povezovanje in koordinacijo, so preprosto lahko zlorabljena in v resnici služijo za nadzor. Hkrati poglabljajo odtujenost in atomiziranost posameznikov v družbi, kjer nam je odvzet vsakršen glas in lahko kritiziramo le naravo stvari, ne pa sistema kot celote. Če želimo graditi drugačen svet, se moramo povezovati v realnem prostoru in času, ustvarjati nove javne in socialne prostore in na ta način nastopiti v boju za naše pravice!

Petnajstega oktobra bomo zato zasedli ulice, ceste, trge in skupaj odločali o naši sedanjosti in prihodnosti. S praksami direktne demokracije na skupščinah, sestankih in na ulici smo že zavrnili predstavniški sistem odločanja elit, z decentralizacijo se bomo zoperstavili koncentraciji bogastva v rokah peščice ter z direktnimi akcijami prekinili ustaljene tokove kapitala.

ZA DELAVSKE IN SOCIALNE PRAVICE, NE REŠEVANJE BANK IN KAPITALISTOV!

NE RABIMO NOVE VLADE, AMPAK NOV NAČIN ODLOČANJA!

NE PRIVATIZACIJA, KOLEKTIVIZACIJA VSEGA!

Anarhistična pobuda Ljubljana – Federacija za anarhistično organiziranje

V Ljubljani, 15. oktobra 2011

Anarhistična pobuda Ljubljana je avtonomna skupina, članica Federacije za anarhistično organiziranje.

Sprintajte letake in jih razdelite v svoji okolici:

• Letak 15.o_APL – 1
• Letak 15.o_APL – 2

]]> http://www.a-federacija.org/2011/10/14/izjava-za-javnost-vasa-kriza-nasa-zivljenja/feed/ 0 http://www.a-federacija.org/2011/10/01/cirkus-ponovno-prihaja-v-mesto/ http://www.a-federacija.org/2011/10/01/cirkus-ponovno-prihaja-v-mesto/#comments Fri, 30 Sep 2011 23:32:55 +0000 admin http://www.a-federacija.org/?p=1326 Če gre soditi po uradnih informacijah, dobiva situacija v Evropi čedalje bolj apokaliptičen značaj. “Reševanje” Grčije oziroma grških in ostalih bankirjev ter posledičnega pehanja njenega prebivalstva v bedo je postalo standardni del medijskega šuma. Da gredo po podobni poti tudi nekatere ostale države kot so denimo Irska, Portugalska, kmalu pa tudi Španija in Italija, je postala teza, v katero pravzaprav nihče več ne dvomi. Vse tudi kaže, da bo za neposreden prenos nove sezone resničnostnega šova “Kapitalistična devastacija” kmalu potrebno zgolj pogledati skozi okno, v šole in bolnišnice. Ali pa v hladilnik.

Splošen občutek brezizhodnosti, ki je v zadnjem času iz množic pljusknil tudi v lokalne uradne medije, ki v zadnjem času ljudem pustijo, da povedo več, kot bi to morda želeli, je bil vendarle presekan: padla je vlada in tudi uradno se je ponovno začela sezona odprtega lova na volilce in volilke. Marsikdo si je vsaj za trenutek oddahnil kot da bi se zgodilo kaj pomembnega. Pa se ni, saj nič, kar je povezano z volilnimi manevri lokalnih elit ne obeta kakršnihkoli premikov, ki bi jih bilo vredno pričakovati z optimizmom.

Ne glede na to, da obstaja bogastvo nakopičenih izkušenj in teoretskih uvidov, ki govorijo o vlogi volitev pri ohranjanju statusa quo, je potrebno dodati, da ima tokratna verzija tega cirkusa še neko dodatno razsežnost. Za razliko od kdaj prej tokrat prav nihče ne verjame, da bodo volitve karkoli spremenile. Da je to stališče pri ljudeh nasploh precej razširjeno, v teh časih pa še toliko bolj, je seveda znano. Novo pa je, da so to stališče sedaj prevzeli tudi dežurni medijski komentatorji, “strokovnjaki” ter celo sami nastopači. “Ugledni pravniki” ugotavljajo, da so morebitne razlike med stankami itak nepomembne saj imajo vse isti ekonomski program. Celo zagrenjeni voditelji nekoč visoko kotirajočih strank pravijo, da “volitve niso rešitev.” Od vsepovsod puhti razočaranje, da bo izbira spet povsem ista kot vedno doslej, ki dokazano ni prinesla ničesar dobrega. Ni še dolgo čas, ko so bili na takšni poziciji zgolj anarhisti in drugi radikalci, sedaj to – v ozračju svojevrstne resignacije – servirajo uradni mediji v svojih udarnih terminih. Ni pomembno, kaj točno je kdo rekel, pomembno je to razumeti kot indikatorje tega, da se tudi vladajoči razred resno boji, da mu ne bo uspelo ljudi še naprej vleči za nos.

Ravnanja elite v zadnjem času govorijo eno samo stvar: sama se zelo dobro zaveda, da nima ljudstvu, ki ga peha v bedo, nič za ponuditi. Celo pri serviranju obljub se obotavlja, saj ve, da jih ljudje čedalje bolj razumejo kot žalitev in vojno napoved. Vseh teh nategov in laži je bilo vendarle dovolj in nič več se jih ne da prikrivati z uspehi reprezentance v tem ali onem športu. EU, NATO, privatizacija, vegradi, bavčarji in zidarji vseh vrst. Zato bodo strankarski nastopač v času do volitev spočetka pazljivo tipali za slamicami, ki bi se jih lahko oprijeli ob lovu na volilce. V pomankanju bolj prepričljivih idej pa se bodo kmalu zatekli k novim vrhuncem standardnega repertoarja strahu, agresije, nestrpnosti, zarotništva in venčka rožic, za katerega bodo vsaj še tokrat vsi upali, da nihče ne bo opazil, da so že davno ovenele.

“Bistvo volitev je, da gre pri njih za redukcijo politike na periodično lajkanje ene od različic prevarantov. V resnici gre za ukano tistih, ki imajo od tovrstnega razumevanja največ koristi – političnega razreda, ki na ta način legitimizira lasten monopol nad upravljanjem naših življenj. Politika tistega tipa, ki zasluži našo pozornost in angažma, je nekaj povsem drugega.”

V kontekstu paničnega strahu pred onimi drugimi se bodo z ene smeri kmalu začeli vrstiti pozivi po manjšem zlu. Oglasili se bodo vseh vrst slamnati možje in nevladne izpostave posameznih strank, ki še vedno upajo, da se jim bo uspelo prodati za “levico.” Argumenti se bodo marsikomu zdeli prepričljivi, a večinoma zgolj zaradi tega, ker bodo izraženi v jeziku sprijaznjenja s tem, da smo na milost in nemilost prepuščeni elitam in njihovim interesom. Vseeno se bo marsikdo znova ujel na preizkušene limanice.

In vendarle si je potrebno upati razmišljati onkraj vsiljenih dilem in prepoznati, da poleg vedno istega polaganja neutemeljenih upov v vedno iste metode obstajajo tudi druge možnosti. Volitve so namreč zgolj ena od mnogih oblik političnega delovanja. In to zelo zelo precenjena, še posebej v situaciji kot je trenutno v Sloveniji. Bistvo volitev je, da gre pri njih za redukcijo politike na periodično lajkanje ene od različic prevarantov. V resnici gre za ukano tistih, ki imajo od tovrstnega razumevanja največ koristi – političnega razreda, ki na ta način legitimizira lasten monopol nad upravljanjem naših življenj. Politika tistega tipa, ki zasluži našo pozornost in angažma, je nekaj povsem drugega. Je praksa pletenja socialnih mrež in zavezništev, artikulacije konceptov, ustvarjanja prostorov in dogodkov v njih. Je praksa proizvodnje konfliktov s silami oblasti, njihove komunikacije in ustvarjanja oblik te komunikacije. Je strategija kontinuiranega vzpostavljanja možnosti za življenje, ki svoje upravičenosti ne nosi drugje kot v procesu lastne avtonomne produkcije onkraj spon izkoriščanja, instrumentalizacije in priložnostnih foto-terminov z “dobronamernimi” predsedniki te ali one veje oblasti.

Ne glede na to, katera verzija istega bo zmagala tokrat, ne bo nihče naredil ničesar namesto nas in za nas. V vsakem primeru bodo sledili hudi rezi na socialnem področju, kar bodo plodna tla za krepitev sil novega fašizma. V naši situaciji si je težko zamisliti, da bi bili kot avtonomna politična skupnost sposobni zgraditi resen odpor. Potrebno bo nekaj novega in malo je verjetno, da bi ta tako potrebna inovacija prišla od katere od že uveljavljenih iniciativ. Toda časi so taki, da lahko v hipu porodijo ravno to novo in prav vsak lahko – ne glede na morebitno kilometrino – prispeva svoj delež h gradnji skupnega prostora komunikacije, avtonomije in boja.

Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 26. številki, ki je izšla oktobra 2011.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik

V njej lahko preberete kratko analizo delavske stavke, ki je poleti ohromila Luko Koper, novice iz sveta družbenih bojev, pozdrav 18. obletnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto v Ljubljani, recenzijo knjige Dreams of Freedom: A Ricardo Flores Magon reader in še kaj.

Anarhistko lahko – tako kot vedno – dobite v številnih avtonomnih kulturnih in socialnih prostorih po Sloveniji, pri vašem lokalnem distributerju anarhistične literature oziroma vaši lokalni anarhistični skupini ali na svoj dom, če jo naročite (za kontakt glej spodaj!).

Želite sodelovati pri projektu?

Publikacija Anarhistka je odprt projekt, pri katerem (zaenkrat) sodelujejo posamezniki in posameznice iz različnih anarhističnih skupin pri nas in tudi širše. Bodoči razvoj publikacije bo odvisen predvsem od naših potreb,  želja in ambicij. K razvoju projekta pa lahko s svojim angažmajem prispevate tudi vi!

Če bi želeli sodelovati pri pripravi vsebine, grafičnih dodatkov ali oblikovanju naslednjih številk, se javite na kontakt uredništva. Na isti kontakt pa se obrnite tudi v primeru, da ste pripravljeni pomagati z distribucijo in v svojih krajih/prostorih/med prijatelji razdeliti večje število kopij. Nove in dodatne ideje se seveda spodbuja!

Kontakt uredništva: a.infoshop[at]gmail.com

Dolgo je že mimo moment, ko je bilo možno lokalno politično dogajanje poimenovati za komedijo. Zmes šlamparije, škodoželjnosti, neumnosti, narcisoidnosti in idiotizma, ki jo vladajoči razred dnevnoprakticira v pogojih svoje vsesplošne odtujenosti od večine družbe, je dosegel stopnjo, na kateri bo treba izumiti novo besedo. Mehanizmi ohranitve lastne oblasti in privilegijev, ki pridejo z njo, so znani: napovedujejo se nove volitve, kar pomeni, da bo cirkus spet v mestu. Dežurni dobronamerni glumači se bodo spet enkrat šli “rekonstruiranje levice” in prodajali edino, kar znajo: strah pred onimi drugimi. Tisti torej, ki so zadnji mandat posvetili gradnji avtoceste k novemu fašizmu, bodo tudi tokrat najbolj glasno prosjačili: samo še tokrat. Jasno je torej, da je volilni boj v takih pogojih nekaj povsem ločenega od avtonomnega boja za svobodo in enakost.

In vendar navkljub prevladujočemu defetizmu tudi ta boj obstaja. Četudi v kratkih prebliskih, ki zgolj tu in tam zasekajo skozi apatijo. To so nazorno pokazali delavci Luke Koper, ki so se suvereno postavili za svoje pravice. Že dolgo ni bilo na kakšnem od delavskih shodov čutiti takšne pozitivne energije in občutka moči. Kar se je začelo kot spontan upor, bo seveda šele moralo proizvesti resnične premike v vsakdanjem življenju delavcev, a že sedaj je bilo narejenega veliko.

Medtem so v Londonu, v enem od glavnih globalnih centrov moči, družbena protislovja ponovno izbruhnila v karnevalu, ki ga bomo lahko celostno razumeli šele nekoč v prihodnosti. Številni sociologi, politični aktivisti in drugi dežurni komentatorji pa že sedaj ponujajo produktivne delovne teze. Mnogi zatrjujejo, da so vzroki za nemire sicer res kompleksni, nikakor pa ne izven možnosti našega razumevanja. Eden od očitnih vzrokov je seveda konstantno policijsko nasilje nad mladimi v revnih soseskah, predvsem nad pripadniki etničnih manjšin. Poleg tega so za sicer bogato Anglijo značilne trdovratne razredne delitve, socialne razlike in globoka neenakost. Če temu koktejlu dodamo še akutno krizo, sredi katere se nahaja tudi Anglija, ter raznovrstne škandale, ki so njena stalnica (koruptivnost policije in medijev, morilski instinkt policije) dobimo precej eksplozivno mešanico. Ta se na neki točki mora izraziti. In se tudi je.

“Ne glede na to, da se je vse skupaj začelo kot upravičen upor proti resnično zatiralskemu režimu, bo maček, ki bo sledil opijanjenosti “osvoboditve” še dolgo preganjal marsikaterega naivnega borca za svobodo.”

Večina komentatorjev se fokusira na najbolj spektakelske vidike nemirov: podobe uničenja, kriminalizacija mladine, suspenz običajnega sodnega sistema z uvedbo hitrih sodišč in drakonskih kazni, sončenje bojno nastrojenih politikov v soju medijskih žarometov. Popolnoma spregledani ostanejo drugi učinki nemirov: v njihovi senci (ali soju njihovega ognja) se je odprl nov javni prostor. V tistih dneh so se v številnih soseskah odvili avtonomni zbori in skupščine prebivalcev, pa tudi nekaj spontanih manifestacij. Samoorganizirale so se skupine za zaščito sosesk – tako pred policijo kot pred fašističnimi bandami kot tudi pred “novimi nakupovalnimi navadami“ dela mladine. Sporočilo teh akcij je bilo jasno: “Naše soseske potrebujejo enotnost, proti vladajoči politiki!” in “Dajte našim otrokom prihodnost!”

Del zahodne reakcije na upore v arabskem svetu – ki marsikje daleč stran od pozornosti svetovne javnosti še niso potihnili – je bila sprememba samosvoje in neuvrščene Libije v prizorišče še ene osvajalne vojne. Za naravne resurse, za geostrateške interese in proti ljudem. Ne glede na to, da se je vse skupaj začelo kot upravičen upor proti resnično zatiralskemu režimu, bo maček, ki bo sledil opijanjenosti “osvoboditve” še dolgo preganjal marsikaterega naivnega borca za svobodo. Pomenljivo – ravno britanska elita, ki je tako brutalno reagirala na družbeno nezadovoljstvo pri sebi doma, je v Libiji glavni vojni hujskač. Mi, ki iz varne razdalje nekaj tisoč kilometrov spet enkrat gledamo te znane zgodbe, lahko opazimo znano, a žalostno dejstvo, da tudi očitni zločini redko koga še ganejo.

Programirana otopelost in njen sestavni del cinizem je tudi sicer ključno orožje obstoječega reda zoper nas same. Vestno je uporabljen tako v zgodbah, ki so “daleč” od nas, kot v tistih, ki se nas tičejo bolj neposredno. Zato je vredno prepoznati tudi najbolj drobne geste solidarnosti, afirmacije avtonomije in angažmaja, saj gre za zavestno zavračanje logike, ki nas vse že na zelo kratki rok ubija. Zato so pomembni momenti, kot je bil teden pred Luko Koper in praznovanje ob še eni obletnici nekega avtonomnega kulturnega centra.

Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 25. številki, ki je izšla septembra 2011.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik