Days of autonomous politics and culture

ANARCHIST BOOKFAIR AND FESTIVAL

25 – 26 May 2012, Pekarna, MARIBOR, SLOVENIA

An open call for participation to anarchist groups/organizations and individuals, anarchist publishers and distributions

Federation for anarchist organizing (FAO), an anarchist federation in Slovenia, is organizing Anarh, anarchist book-fair and festival for the second year in the row. Following the idea of decentralization this year’s event will take place in Maribor, the second largest city in Slovenia, at Pekarna magdalenske mreže (Ob železnici 8), during 25 and 26 of May 2012

The main concept of our event is a book-fair with anarchist literature/materials and other autonomous production, cultural events, public kitchen, different workshops and public discussions with guests from Slovenia and abroad about open issues of capitalism and anarchist alternatives to it.

We would like to invite you to support this event with your materials and participation!

The stalls are free of charge; we are also arranging free accommodations for visitors from abrad. We would like to host individuals/groups with anarchist distributions (especially literature), but if somebody has interests in other areas let us know. We are also interested in your participation at the discussions and workshops. Any other ideas are welcome!

All information you need is or will soon be available on our website. Please contact us if you are interested in participation or if you have any other questions or proposals.

• Website: a-federacija.org
• Contact: inter [at] a-federacija.org

ANARH 2012

Dnevi avtonomne politike in kulture

25. in 26. maj 2012, Pekarna – Maribor

Federacija za anarhistično organiziranje letos ponovno pripravlja dneve avtonomne politike in kulture, ki so se lani pod imenom Anarh prvič izvedli v Delavskem domu Trbovlje. V skladu z idejami decentralizacije se letos lokacija dogodka seli v Maribor.

Namen prireditve in razlogi za njeno organizacijo se od lani niso bistveno spremenili. Prav tako ne okoliščine, ki so te odločitve spodbudile. Zdi se, da je izvleček iz lanskoletne najave dogodka še bolj primeren danes:

“Vsesplošna kriza, ki razjeda današnjo družbo, ni posledica umazanih iger nekaterih pokvarjenih posameznikov, temveč je direktna posledica samega kapitalizma, še toliko bolj izrazito v njegovi neoliberalni izvedbi. Prinaša kronično negotovost, saj zmanjšuje socialne pravice, spodbuja brezbrižno izkoriščanje in tako krepi socialne razlike in revščino. Zato smo prepričani, da so potrebne široke in korenite družbene spremembe! V skladu s tem prepričanjem je postavljen tudi namen prireditve: po eni strani bo to še ena priložnost za poglobitev stikov in sodelovanja med obstoječimi avtonomnimi skupinami in našimi zavezniki ter po drugi strani način predstavitve anarhističnih idej vsem zainteresiranim in širši javnosti. Anarh želi odpreti javni prostor, kjer bo mogoča razprava o pomembnih vprašanjih in kjer bodo lahko različne pobude iskale skupne točke za gradnjo alternativ v prihodnje.”

Spodaj objavljamo okvirni program, ki pa ga bomo s podrobnostmi in zadnjimi premiki sproti obnavljali. Isto velja za spisek skupin in distribucij, ki bodo na prireditvi prisotne.

Anarh je prostor, ki je namenjen tudi vam: zato vas vabimo, da se nam s svojimi predlogi, idejami in materiali pridružite! Vse potrebne informacije dobite, če nas kontaktirate:

• Email: info [at] a-federacija.org

Program prireditve (še ne dokončan!):

Petek, 25. maj 2012

17:00

Otvoritev sejma neodvisne produkcije

S svojimi materiali se bodo predstavili domači in tuji anarhistični in drugi avtonomni založniki, distribucije in skupine | knjige, časopisje, druge publikacije in materiali. Pridružite se sejmu s svojimi materiali!

17:00

Predstavitev knjige in pogovor z avtorjem:

FRANC VEZELA: Jaz tebe, ti mene, Društvo eksperimentalne umetnost Slovenija, 2012

20:00

Predstavitev knjige in pogovor z avtorico:

MARTA GREGORČIČ: Potencia: samoživost revolucionarnih bojev, Založba *cf, 2011

22:00

Koncert glasbenih skupin

[ Podrobnosti kmalu! ]

24:00

DJ program

 

Sobota, 26. maj 2012

10:00

Otroška predstava:

»ČEZ DRN IN STRN« (avtorja: Estela Žutić in Gilles Duvivier)

13:00

ACERBIC DISTRIBUTION: Predstavitev projekta in nekaterih novih knjig v ponudbi

15:00

Predstavitev knjig in pogovor z avtorjema

TAJA KRAMBERGER in DRAGO BRACO ROTAR: Nevidne evidence: Misliti idola tribus, Sophia, 2012 ter Misliti družbo, ki (se) sama ne misli, Sophia, 2010

17:00

Javna diskusija / delavnica

RADIKALNO SINDIKALNO ORGANIZIRANJE

20:00

Predstavitev knjig in pogovor z avtorjem

ŽIGA VODOVNIK: Anarhija vsakdanjega življenja: zapiski o anarhizmu in njegovih pozabljenih pritokih, Sophia, 2010 ter Antologija anarhizma (ur.: Žiga Vodovnik), Krtina, 2011

22:00

Kulturno-glasbeni program

[ Podrobnosti kmalu! ]

———————————

Poleg tega tudi:

• LJUDSKA KUHINJA IN BREZPLAČEN KAMP
• GRAFITERSKA IN ŽONGLERSKA DELAVNICA
• PISATELJSKO-GOVORNIŠKA DELAVNICA
• REGIONALNO SREČANJE INFOŠOPOV
• Prostor za tvoje ideje!

Na sejmu neodvisne produkcije bodo s svojimi materiali med drugim prisotni naslednji založniki, distribucije in skupine:

• Založba Avtonomija (Slovenija)
• Federacija za anarhistično organiziranje FAO (Slovenija)
• Acerbic Distribution (Slovenija)
• Škratova čitalnica (Slovenija)
• Deep Green Resistance (Slovenija)
• Infoshop Graz (Avstrija)

(…) elita [se tudi] sama zaveda, da je že zavozila vse, kar se je zavoziti dalo. Sedaj jim preostane še finale: da dvignejo roke, predajo posle mednarodnim kapitalskim psom, poberejo zaslužene provizije in krivdo za vse skupaj naprtijo ljudem. (Anarhistka #23, maj 2011)

Slovenska vlada je končno slovesno razglasila začetek dolgo pričakovanega projekta zategovanja pasov (drugim) oziroma programa “strukturnega prilagajanja”. Prvi sveženj ukrepov je vržen v javnost, novi ukrepi sledijo v naslednjih tednih in mesecih, o njihovi vsebini pa ni nobenih dvomov. Po pričakovanjih gre za standardni neoliberalni koktejl krčenja temeljnih pravic: med njimi pravic do izobraževanja in porodniškega dopusta, nadomestil za brezposelnost in dostopa do zdravstvene oskrbe. Na drugem koncu pa lahko kmalu pričakujemo olajšave za najbogatejše sloje in ostale oblike prerazporanja bogastva v smeri bogate peščice. Skupni imenovalec krčenja storitev javnih servisov, nižanja plač in ostalih ukrepov, je spreobrnjeno Robin Hoodovsko (v nekaterih krogih poznano tudi kot superhikovsko) načelo: “krademo revnim in dajemo bogatim.”

Projekt zategovanja pasov je tudi v Sloveniji del enotne strategije globalne politično-ekonomske elite, ki je najprej s svojim slepim zasledovanjem interesov kapitala krizo povzročila, sedaj pa jo jemlje kot priložnost za izničenje pravic, ki so bile priborjene v preteklih delavskih bojih. V Evropi je glavna zastopnica te elite “trojka” – Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad (MDS) in Evropska centralna banka. Pomembno ideološko oporišče, na katero se radi sklicujejo lokalne elite, je tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Aktualna kriza, tako v svoji ožje gospodarski kot bistveno tudi širše družbeni, razsežnosti ni nikakršna anomalija, katere vzrok je pohlep peščice lakomnih kapitalistov ali bankirjev, temveč je povsem običajen strukturni element kapitalizma. Odkriti procesi razlaščanja, produkcije nove revščine, krnenja socialnih in delavskih pravic, privatizacije skupnega, ki v pogojih krize dosegajo ogromne razsežnosti, predstavljajo zgolj intenziviranje in pospešitev siceršnjih procesov.

Pogoji izrednega stanja oziroma stanja šoka so tudi pri nas odprli dodatne možnosti za projekte, ki so sicer že dolgo v predalih peščice zainteresiranih. Po letih priprav in počasnem, a vztrajnem napredovanju, je desant na naša življenja tu v vsej svoji silovitosti. Ta je skupen projekt vladajoče politično-ekonomske elite, ne pa zgolj enega njenega dela. “Zategovanje pasov” je bil že projekt prejšnje vlade, v svojih programih pa so ga imele pred zadnjimi volitvami praktično vse politične stranke. Ne glede na to razredno poenotenost pa pomembno gostujočo vlogo – vlogo fundamentalističnih zastopnikov interesov kapitala – trenutno v slovenskem kontekstu igrajo neoliberalni verniki in oportunisti. Ti so v preteklosti dolgo begali med posamičnimi centri politične moči ter nebogljeno iskali pravo odskočišče, sedaj pa so se po vseh razočaranjih, lastnih specifični domačijskosti lokalne politične elite, končno uspeli postaviti na svoje noge, oblikovati stranko in si na volitvah s ponavljanjem lepo zvenečih sloganov iz pravljic o svobodnem trgu zagotovili politično moč. Sedaj so trdno v sedlu, lojalno ob boku odkrito avtoritarne frakcije vladajočega razreda – svojih naravnih zaveznikov -, pijani od moči in šopka otročjih fraz na tem, da socialno vojno, ki že dodobra divja po Evropi in širše, razplamtijo tudi pri nas.

Praktično identičen program je ne dolgo tega opustošil številne države globalnega juga. Od daleč smo spremljali, kako MDS in Svetovna banka (SB) države t.i. tretjega sveta silita v odpuščanje učiteljev, zapiranje šol, večanje razredov in podobne ukrepe, ki tako neizogibno peljejo k “družbi znanja”. Takrat smo tudi na naših ulicah izražali solidarnost s prebivalci in prebivalkami, ki jih je kapital oropal prihodnosti, že takrat zavedajoč se, da gre tudi za našo prihodnost.. Ta je res postala naša sedanjost, v katere nujnost nas prepričujejo pri večernih poročilih in na jutranjih naslovnicah. Skrajni čas je torej, da se odpovemo iluzijam o tem, da živimo v harmonični družbi, kjer gredo stvari lahko le na boljše in, ki ji bodo zaradi neke naravne danosti prihranjeni zločini kapitalističnega sistema, o katerih stalno poslušamo iz drugih delov sveta. “To se tu ne more zgoditi”, si še vedno marsikdo misli. Toda to se tu že dogaja in se bo tudi v prihodnje! Bolj, ko padajo iluzije, bolj postaja jasno, da je v spopadu za prihodnost vseh nas potrebno izbrati stran. Ne nekoč, daleč v prihodnosti, temveč tu in zdaj, prek konkretnih odločitev v vsakdanjem življenju.

Enako kot cela Evropa in svet, smo pod napadom združenih sil finančnega kapitala. Ta proces je v naši bližini najbolj napredoval v Grčiji, kjer je dosegel stopnjo nenehne direktne konfrontacije med upornim ljudstvom in politično-ekonomsko elito. V skladu z zgodovinskimi zgledi iz primerljivih kriznih situacij, se je slednja zato, da ohrani oblast, zatekla k dokončni zamenjavi še tisto malo obstoječe demokracije z njenim prividom. Grčija je danes v de facto kolonialnem razmerju z evropskim finančnim kapitalom, po isti poti pa že stopajo Portugalska, Španija in Italija. Če danes tudi slovenska vlada grozi, da bo v primeru zavrnitve predlaganih reform oblast prevzela prisilna uprava EU, s tem sporoča le eno: Slovenija je pod prisilno upravo že sedaj, vlada pa je, čeprav izvoljena, zgolj njena lokalna ekspozitura. Nobene bistvene razlike ni, če diktaturo zategovanja pasov izvajajo Janezi s predsedniškimi in ministrskimi titulami ali kakšen drug uradnik, bolj “eksotično” zvenečega imena.

O posledicah nove diktature ni nikakršnih dvomov. Nenazadnje je mogoče o nekaterih partikularnostih občasno kaj prebrati tudi v vodilnih množičnih medijih: soočamo se z razbohotenjem revščine ter bogatenjem ozkega sloja ljudi, množično emigracijo, posebej mladih, porastom agresije in nestrpnosti, že tako vprašljiva demokracija pa bo zabredla še globlje v močvirje spektakla. Ne bo minilo dolgo, ko bo “kriminaliteta” v centru medijske pozornosti in bo notranji minister pompozno najavil drastično povečano potrebo po zaporih ter policiji, skratka po represivnejšem pristopu k “družbenim problemom”. S padcem števila učiteljev in učiteljic bo raslo število paznikov in paznic vseh vrst. Povedano drugače: “po letih neracionalnega eksperimenta zategovanja pasov v ti. perifernih državah evrskega območja je jasno, da finančne oligarhije, trgi in banke ne bodo pomirjeni, dokler jim ne bomo prepustili absolutne oblasti nad družbeno blaginjo, dokler ne bodo privatizirali zdravstva, šolstva in ostalih sistemov blaginje” (Izjava gibanja #15o, 29. marec 2012). Če kdo meni, da gre za pretiravanje, naj pogleda v Grčijo ali na Irsko, kjer imajo “reševalni ukrepi” – ki temeljijo na istih predpostavkah in imajo isto vsebino, poleg tega pa jih usmerja ista trojka kot v Sloveniji – nekaj let prednosti in so že dodobra opustošili družbo. Države, kjer so procesi zategovanja pasov najbolj razviti, kažejo ostalim njihovo lastno prihodnost.

Prekerni in prekerne posledice “reševalnih ukrepov” že dolgo živimo

Večini obstoječih razprav zmanjka ena pomembna raven razumevanja trenutnih procesov: medtem, ko se vsi ukvarjamo z dnevno vse bolj bogatim naborom potencialnih mračnih scenarijev za prihodnost in ko se v mnoge postopoma zažira strah pred drastičnim padcem kvalitete življenja ali celo pred možnostmi za golo preživetje, številni posledice predlaganih ukrepov že živimo -posledice, ki jih bodo v prihodnje izkusili vsi. To smo tisti, ki delamo, a nismo zaposleni; smo tisti, ki sicer sem ter tja kaj zaslužimo, a nimamo plače. Ker delamo prek avtorskih pogodb in napotnic, v negotovih zaposlitvah, pademo izven zastarelega modela socialne države, ki v veliki meri temelji na urejenih, rednih, dolgotrajnih delovnih razmerjih. Smo prekerne delavke in delavci vseh vrst, ki v obstoječem režimu dela nimamo pravic, zato že zdaj živimo brez zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta in bolniške ter nadomestil za brezposelnost, pokojnine pa niti ne omenjamo več. Smo tudi tisti, ki sicer smo zaposleni, a zaradi drugih formalnih in neformalnih mehanizmov prikrajšanja (viznega režima, zadolževanja, večnih pogodb za določen čas, neizplačevanja plač in nevplačevanja prispevkov, podplačanega dela itn.) živimo na robu eksistence. Predlagani ukrepi bodo to, že sedaj množično, a zaenkrat skrito in zanikano izkušnjo zgolj razširili na dodatne segmente družbe ter jo še poglobili.

Horizont naše zavrnitve ukrepov “zategovanja pasov” zato ne more biti ohranitev obstoječega stanja. T.i. boj za staro pravdo v pogojih postfordistične politične ekonomije se namreč lahko že zdaj kaže kot smiseln zgolj za posamezen – in zaradi napredujočega procesa prekarizacije vedno manjši – sektor delavcev in delavk. Edina politika zavrnitve zategovanja pasov lahko pelje zgolj skozi dosledno uveljavitev novih socialnih pravic – za vse. Edina pot do tega vodi skozi boj. Toda, kako lahko stavkamo tisti, ki nimamo službe, ampak zgolj “delamo na projektih”? Kako lahko zasedemo svoje delovno mesto, če delamo od doma? Kako uveljavimo pravico do bolniške, če smo plačani na podlagi avtorske pogodbe, napotnice ali izstavljenega računa za opravljeno delo? Oblike stavk prekernih delavcev in ne zgolj vztrajanje na obrambi mehanizmov solidarnosti tam, kjer so ti še obstali, so izzivi aktualnih bojev.

Individualne strategije preživetja niso rešitev

Reakcije na permanentno krizo so mnogovrstne, a prepogosto individualistične: zapiranje v zasebno sfero, predvsem v družino, saj je v pogojih izginjanja socialne države ta vse bolj edina obstoječa forma blaginje; cinizem in intelektualizem, ki v okoliščinah brezperspektivnosti omogočata hipni občutek dostojanstva prek provokacije in ekscesa; zatekanje k drugim oblikam eskapizma, kot so sanje o pobegu v naravo ali posamične različice new age ideologije, kjer naj bi dvig lastne zavesti čudežno spremenil obstoječe družbene pogoje življenja. Ter seveda emigracija, proces, ki v zadnjih letih ponovno množično zajema tudi Slovenijo in bo v naslednjih letih dobil nove razsežnosti.

Ravno slednja si zasluži še posebno pozornost. Čedalje več ljudi – naših prijateljev in prijateljic in nas samih – resnično dejansko odhaja drugam ali o tem aktivno razmišlja. Polne razsežnosti tega procesa bodo jasne čez nekaj let, a že zdaj jih je moč zaznati, potencialna uveljavitev predlaganega reformnega paketa pa jih bo le še okrepila. Toda v situaciji, ko se čedalje več ljudem emigracija zdi edina možna pot v prihodnost, se moramo spomniti, kaj ta pogosto pomeni na ravni vsakdanjega življenja. V okoliščinah pomanjkanja sredstev in kontaktov si v realnosti novega okolja prisiljen sprejeti kakršnekoli pogoje dela, saj kot najbolj prekariziran sektor delovne sile nimaš možnosti za realizacijo svojih potencialov. Si v večnem iskanju preživetja. Še za en mesec, še za eno leto. Največ, kar marsikdo dobi v zameno za sodelovanje v tej podganji tekmi, je spektakelski občutek superiornosti, ki ga črpa iz privida novega življenja sredi metropole. Toda vse te iluzije ne spreminjajo strukturnega dejstva, da smo ti emigranti dejansko v marsikaterem pogledu v nekem smislu pravzaprav begunci, ki jih proizvaja kapitalizem. Armada, ki jo procesi kapitalističnega upravljanja premetavajo sem in tja po zemljevidih Evrope in sveta. Seveda pa razumevanje političnih in osebnih, tudi najbolj intimnih implikacij emigrantske izkušnje nikakor ne pomeni zavračanja vsesplošne svobode gibanja za vse. Nasprotno, je ravno del utemeljevanja potrebe po absolutni, tudi geografski, izenačenosti pravic za vse nas. Tudi pravic glede svobodne izbire svojega življenjskega in delovnega okolja, ne glede na to, v katerem delu sveta se je kdo rodil, komu in v katero skupnost.

Nihče ne bo ničesar naredil namesto nas

Ne glede na zaklinjanja voditeljev, da smo vsi v istem čolnu, to brez dvoma ne velja. T.i. kriza je kriza zgolj za revne; za tiste, ki nimamo ničesar. Za elite je gostija, ki jo želijo podaljšati v nedogled. Kaj je lepše kot nekaznovano ropati, sejati strah in paniko, potem pa moralizirati nad pogoriščem, ki si ga sam ustvaril? Kaj je lepše kot ponujati grešne kozle, sejati konflikte med različnimi družbenimi skupinami in potem vladati nad vsemi?

Od obstoječih političnih strank in drugih centrov politične moči ne pričakujemo ničesar. Novi fanatizem in opijanjenost z oblastjo ter dobro podmazane denarnice opravijo svoje. Navidezno racionalni voditelji in voditeljice ter njihovi zvesti pribočniki in pribočnice so si zgradili svoj svet, ki nima stika z realnostjo. Ne glede na podobo, ki jo želijo graditi o sebi, enostavno ne razumejo družbenih in ekonomskih posledic sloganov, s katerimi operirajo v piarovskih spopadih. Toda za status nosilca politične moči to razumevanje niti ni potrebno, saj ta izhaja iz poslušnosti svojim gospodarjem in na sposobnosti, da krivdo za vse slabe posledice svojih odločitev naprtijo drugim. V tako iracionalnem svetu je možno, da neoliberalni ideologi trdijo, da je aktualno krizo povzročilo ravno premalo trga, mi, ki nas bodo uveljavljane rešitve najbolj prizadele, pa smo si za svoj brezperspektivni položaj tako ali tako krivi kar sami.

Veliko ljudi še vedno stavi na moč klasičnih sindikalnih struktur. Te bi res lahko bile neka realna sila, a zgolj če bi posodobili svojo agendo in končno spregledali, da se v pogojih izsiljevanja ni mogoče pogajati, še najmanj s svojim rabljem. Zaigrani bojevitosti navkljub sindikalni voditelji očitno še vedno ne vidijo, da bodo v primeru neodziva na razočaranja in gnev svojega članstva tudi sami hitro izgubili priviligirane pozicije. Toda četudi so svoje članstvo že neštetokrat pustili na cedilu – vsi se spomnimo Gorenja, Vegrada in številnih ostalih primerov -, imajo še vedno vsak dan novo priložnost za odločitev, kakšno vlogo bodo igrali v prihodnje. Lahko se odločijo ali bodo pazniki nove revščine ali bodo končno enkrat na strani aktivnega in mnogoterega boja proti sistematičnemu opustošenju družbe in naših življenj. V pogojih socialne vojne imajo organizirani delavci še vedno svoje orožje. To je zmožnost, da ustavijo celotno proizvodnjo in cirkulacijo: splošna stavka. Ne opozorilna, ne delna, ne za nekaj ur in ne le v enem sektorju, temveč vse dokler je potrebno, da se oblasti zavedo resničnega razmerja sil. Če želijo lokalni sindikalisti ohraniti vsaj trohico kredibilnosti, potem naj tokrat ne podležejo prišepetavanjem svojih “pogajalskih partnerjev”. Naj ne nasedejo propagandnim trikom o zlobnih, neukih in lenih stavkajočih delavcih, ki da s stavko krizo zgolj še poglabljajo. Karkoli drugega jih bo postavilo v direktno službo režima nove revščine.

Boj zoper sile globalnega kapitala je res zaznamovan z lokalnimi specifikami, toda njegovo nujno izhodišče je razumevanje, da gre za transnacionalen boj. Kapital je transnacionalen in nobena rešitev, ki izhaja iz domačijskosti, torej iz lokalno popularne paradigme “nacionalnih interesov” in izgradnje “domačega kapitala”, ni sprejemljiva. Dvajset let restavracije kapitalizma v Sloveniji je potekalo ravno znotraj te paradigme, ki se je zdaj iztekla v trenutno krizo, ki je razgalila vso brutalnost izkoriščanja, na katerem je že vseskozi temeljila. Kraja in pregon migrantskih delavcev je paradigmatski, nikakor pa ne izključni, primer vsakdanje prakse “nacionalnega interesa.” Sprejemljive so le rešitve, ki hkrati odgovarjajo na potrebe vseh, ki se nas dotikajo procesi razlaščanja. Zato je naša edina opcija skupna gradnja bojev v Evropi in onkraj. Bojev, ki upoštevajo, da ni možno, zaželjeno in sprejemljivo vračanje nazaj, temveč zgolj vzpostavitev novih mehanizmov blaginje in solidarnosti. Konkretno: namesto redne zaposlitve kot izključnega vira mnogoterih pravic, je potrebno izhajati iz stališča, da vsi ustvarjamo, torej nam tudi vsem pripada del ustvarjene blaginje. Vsem nam brezpogojno pripadajo stanovanje, možnosti za osnovno preživetje, vsem enak status in enaki pogoji gibanja oziroma mobilnosti, komunikacije, zaposlovanja in izobraževanja ter dostopa do zdravja. Odpis vseh dolgov tistim, ki so bili vanje prisiljeni zavoljo zagotovitve lastnega preživetja, saj so morali na trgu realizirati dostop do pravic, ki jim že sicer pripadajo, je nujen, ne pa tudi končen element.

Nimamo vnaprej pripravljenih odgovorov na plenilski ples kapitala in njegovih zvestih pribočnikov: zavezani pa smo, da do njih pridemo v kolektivnem procesu samoorganizacije, raziskovanja naših potreb in želja ter njihove artikulacije. V njihovem iskanju nismo sami. Grški delavci in delavke že od začetka “reševanja” dajejo zgled boja in že pred časom se je mobilizacija proti zategovanju pasov razširila tudi širše po Evropi. Skoraj leto dni po začetku gibanja acampad je bila 29. marca v Španiji splošna stavka, podobni ukrepi se pripravljajo tudi na Portugalskem in drugje. Tarča se je že dodobra izoblikovala in je vsepovsod ista: Evropska centralna banka in Evropska komisija ter njihove politike razlaščanja, ki jih tako vestno uveljavljajo lokalni vladajoči razredi. Ko namreč gledamo na grške, španske, portugalske ulice vemo, da smo vsepovsod soočeni z isto vladajočo politiko, zato mora biti tudi naš odgovor skupen.

Naša solidarnost mora postati praksa. In edina praksa, ki v tako zaostrenih pogojih v resnici šteje, je tista, ki si je sposobna zamisliti radikalno drugačen svet, v katerem bo nori ples kapitala, permanentne vojne in razlaščanja ustavljen in v katerem bo izhodišče naša kolektivna zmožnost, da na principih enakosti, dostojanstva in avtonomije oblikujemo vse vidike družbenega življenja. Podpora obstoječim gibanjem upora zoper politike zategovanja pasov je del te prakse. Zato se pridružujemo pozivom k splošni stavki tako sindikalno organiziranih delavcev in delavk kot tistih, ki to (še) niso. Prav tako se pridružujemo pozivom k Absolutno zavračamo: demonstraciji proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturii, za skupno blaginjo, ki bo 19. aprila v Ljubljani: “Vzemimo svoje potrebe in želje zares! Organizirajmo se okrog ideje absolutnega zavračanja varčevalnih ukrepov, tiranije dolga in krizne diktature! Izborimo skupno blaginjo in prihodnost za vse! Ne pustimo se prepričati, da so naše temeljne pravice “luksuz”, zaradi katerega se moramo zadolževati, odrekati in pozabiti drug na drugega.” (Iz poziva #15o). Pridružujemo se tudi mednarodnim pozivom k akcijam blokiranja in okupacije Evropske centralne banke v Frankfurtu med 17. in 19. majem.

Naše pravice res niso luksuz, naša življenja tudi niso naprodaj, naše želje nameravamo organizirati, ne pa se jim odpovedati!

v času pred velikimi socialnimi nemiri, april 2012

samoorganizirane prekerne delavke in delavci

Federacija za anarhistično organiziranje se je na rednem januarskem delegatskem sestanku odločila, da se pridruži mobilizaciji in mreži M31.

Na tej strani bomo objavljali informacije o aktivnostih, povezanih z mobilizacijo M31. Spodaj si lahko preberete osnovni poziv mreže in vabilo na koordinacijski sestanek zainteresiranih skupin in posameznikov, ki bo potekal v Ljubljani.

ODPRTI SESTANEK

23. marec, 20:00 | @Infoshop, Ljubljana

Evropa je v izrednih razmerah, saj se kriza zaostruje že mesece. Vladajoči razred zato na vse bolj pogostih sestankih sprejema nujne ukrepe za sanacijo kapitalizma. Uvajajo drastične varčevalne ukrepe in pripravljajo radikalne reforme, ki bodo – če se ne upremo – zaznamovala naša življenja in našo družbo v naslednjih desetletjih.

Tako pri nas kot po svetu se je zato že 15. oktobra lansko leto začel nov val družbenih gibanj, da bi se ustavilo destruktivno logiko kapitalizma. Čeprav so množični protesti in številne direktne akcije dosegle veliko, pa se na sistemski ravni ni še nič zares spremenilo. Zato nam ne preostane nič drugega kot da nadaljujemo z mobilizacijo, samoorganiziranjem in povezovanjem – tako proti reformam, ki naj rešijo kapitalizem kot tudi proti kapitalizmu samemu, saj brez ukinitve kapitalističnih odnosov ne moremo doseči sprememb, ki jih naša družba potrebuje.

Vemo, da revolucije ni mogoče sklicati za ob 15h popoldne in pričakovati, da se bo zgodila. Prav tako pa vemo, da brez nadaljnjega organiziranje in boja pozitivnih premikov ne gre pričakovati. Zato predlagamo, da 31. marca naredimo še en korak v naših skupnih prizadevanjih, se povežemo in pripravimo decentralizirane aktivnosti, ki bodo na eni strani sporočale solidarnost z ostalimi po celotni Evropi ter na drugi strani lokalno naslovile konkretne zgodbe in odprle konkretne boje.

Vse skupine in organizacije, posameznike in posameznice zato pozivamo, da se odzovejo pozivu in se pridružijo Evropskemu dnevu akcije proti kapitalizmu M31! Predlagamo koordinirane in decentralizirane akcije na lokalnem nivoju. Vse, ki se vam zdi to dobra ideja vabimo, da se udeležite mobilizacijskega sestanka, ki bo potekal v petek, 23. marca. Tam bomo odprli prostor za skupno premišljanje o naslednjih korakih.

Preberite tudi spodnji vseevropski poziv mreže M31, obiščite spletno stran in Facebook stran M31 ter se vključite v proces!

POZIV

Evropski dan akcije proti kapitalizmu

31. marec 2012 | march31.net

Evropa in Evropska Unija sta v izrednem stanju. Kreditna in dolžniška kriza se zaostrujeta že mesece. Na vse bolj pogostih vrhovnih konferencah sprejemajo nujne ukrepe za sanacijo kapitalizma. Če gre verjeti politiki in medijem, nam v primeru neuspešnosti teh ukrepov grozijo propad, recesija in množična revščina. S pomočjo tovrstne retorike utrjujejo pot sprejemanju radikalnih reform, ki bodo, če se ne upremo, še nadaljnja desetletja oblikovale našo družbo in naša življenja. V času nastopa krize je bilo govora o tem, kako je kapitalizem potrebno le »držati na vajetih«. Zato naj bi tudi banke in korporacije nosile del bremena, ki so ga same pomagale ustvariti. Vendar pa smo priča ravno nasprotnemu: Evropska Unija, njene države članice in države pristopnice stopnjujejo »konkurenčnost«, ter stavijo na brutalne programe javnega varčevanja, da bi zavarovale »zaupanje« in zasebne dobičke. Ravno s tem pa reproducirajo uničujočo logiko kapitalizma, ki je drugo ime za krizo, nemoč in revščino, na drugi strani katere stoji zasebno bogastvo. Organizirajmo se za boljšo družbo!

Kriza ima sistem

Kapitalistična globalizacija preteklih desetletij je zaostrila tekmovalnost med zasebnimi korporacijami in nacionalnimi gospodarstvi. Vse vodilne industrijske države so lastne trge korenito deregulirale ter tudi vsem drugim vsilile taisti model. V interesu čim manj ovirane kapitalistične rasti so črtale socialno varnost, privatizirale javne dobrine, zmanjšale delavske pravice, ter okrepile družbeni nadzor. Toda celo v Evropi, na tej nemara sončni strani svetovnega kapitalizma, postajajo naša življenja iz leta v leto bolj negotova, socialne razlike pa se vse bolj poglabljajo. Na takoimenovanih »rastočih trgih« vlada nenehna družbena kriza: neusmiljeno izkoriščanje in razlaščanje krijejo oblasti – v imenu nacionalne rasti, ki pa služi zgolj privilegiranim. Neoliberalne transformacije preteklih desetletij so vse do vrelišča privedle tudi finančne trge. Vsi ti mehurčki, najsi bo to razcvet spletnih podjetij ali zlate jame nepremičninskih skladov in njihovih derivatov, so popokali en za drugim. Finančni mehurčki pokajo že leta, za vsakim vzponom sledi padec. Krivcev za to kljub mnogim nasprotnim trditvam ne gre iskati v domnevni požrešnosti in korupciji ozke elite. Kriva je vsakdanja profitna logika, ki smo ji, hočemo ali nočemo, podvrženi vsi. Prav zato je potrebno zamenjati sistem!

Zrušimo EU režim!

V letu 2011 se je evropska dolžniška in denarna kriza poglobila. Več evropskih držav je na robu bankrota, kar ogroža tudi evro kot skupno valuto. Populistične in površinske ocene pravijo, da je do tega prišlo zato, ker naj bi te države živele »nad svojimi zmožnostmi«. V resnici pa so se z zadolževanjem zgolj trudile spodbujati gospodarsko rast. Počele so to, kar počnejo vsi, le da so bile pri tem manj uspešne. Evropska centralna banka (ECB) in novoustanovljeni »rešilni fond« zdaj od vlad teh držav kot pogoj za finančno pomoč zahtevajo uvedbo novih varčevalnih ukrepov. Zaostrena evropska »meja zadolževanja« naj bi umirila stanje na trgih, seveda na račun delavcev, študentov in brezposelnih. Zasebni dobički na drugi strani ostajajo nedotaknjeni. Podobno se godi vzhodno- in južno evropskim državam, ki so s strani Evropske Unije in Mednarodnega denarnega sklada prisiljene k občutnemu zniževanju porabe in privatizacijskim programom. Vse to naj bi ščitilo konkurenčno ureditev Evropske Unije, ki pelje v obnovitev izkoriščevalskega sistema EU, ki se napaja s krizo in služi interesom njenih dominantnih gospodarstev. Nemška in francoska vlada sta, kljub nekaterim političnim razlikam, uspeli svoje interese uveljaviti skoraj brez nasprotovanj. Bili pa so množični in razširjeni protesti, seveda. Da bi presegli lastno politično nemoč, so po celotni Evropi vzniknile ljudske pobude od spodaj. Toda vse do sedaj niti masovne demonstracije niti splošne stavke niso dosegle veliko. Nacionalne zveze sindikatov v končni fazi podpirajo politiko lastne države, ter zahtevajo kvečjemu »socialne obliže«. Učinkovite transnacionalne delavske in sindikalistične solidarnosti praktično ni. Za spremembe bomo morali poskrbeti sami!

Lahko dosežemo več!

Evropska krizna politika je tako špekulativna, kot je kapitalizem že od nekdaj. Ostri varčevalni ukrepi ogrožajo ekonomsko stabilnost enako, kot jo ogroža z dolgom obremenjena rast. V kapitalizmu ni rešitev, je le permanentni krizni menedžment. Naj bi zato zapravljali naša življenja? Skrajni čas je, da se v skupni boj proti diktaturi trga organiziramo na ravni Evrope. Prvi korak v to smer je evropski dan akcije 31. marca 2012. Vzporedne demonstracije v mnogih evropskih državah so več kot le znak solidarnosti. Že sedaj so del vseevropskih diskusij, transnacionalnega povezovanja in sodelovanja. Vse emancipatorne iniciative vabimo k soustvarjanju tega procesa. Potrebno se je organizirati onkraj uradnih institucij, in biti pripravljeni vztrajati v boju. V različnih državah se kriza odraža na različne načine, a vsi imamo isti cilj: ne rešiti, kapitalizem hočemo premagati! Nasprotujemo politiki nacionalnih interesov in se upiramo nacionalni krizni ideologiji. Boj proti nenehni eroziji socialnih varnosti in pravic je pomemben, vendar moramo ciljati višje. Usodne spone kapitalizma in njegovih političnih institucij je potrebno zlomiti. Vseprisotna zahteva po »pravi demokraciji« je mogoča le brez kapitalizma!

Več informacij o mednarodni mobilizaciji na uradni spletni strani, pridružite se mobilizaciji tudi na FB:

• march31.net
• M31 FB stran

Predrag Topić, predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper (SIPS), je pred nekaj dnevi od pooblaščenega odvetnika svojega delodajalca – podjetja Nedjo d.o.o. – prejel vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mu očita, da je dvakrat predčasno zapustil delovno mesto, da ni pravočasno opravil zdravniškega pregleda in da se brez pojasnila deset dni ni pojavil na delu, z drugimi besedami – da je odšel na desetdnevni neodobren dopust.

Vsak, ki vsaj malo pozna poslovanje podpogodbenih podjetij v Luki Koper d.d., dobro ve, da delavci, ki delajo za ta podjetja, nimajo nobenega urnika, da o tem, kdaj in koliko ur bodo delali naslednji dan, izvedo v najboljšem primeru dan prej, v najslabšem pa šele na dan, ko morajo na delo. To so pravzaprav delavci na klic, vedno morajo biti na razpolago in njihovo življenje izven dela v pristanišču je popolnoma podrejeno volji njihovih delodajalcev (t.i. gazd). Pisnih odobritev za letne dopuste delavci nikoli ne dobijo, vsi dogovori se vedno sklepajo zgolj na ustni osnovi, zato delodajalec očitek o neodobrenem dopustu zlahka sfabricira. Enako delavci ne prejemajo nobenih odločb niti plačil za opravljene nadure, podaljšanje delovnih izmen itd.

Vse to so bili, poleg nesramno nizkega plačila, neplačevanja nadur in kakršnihkoli dodatkov (delo ponoči, delo ob nedeljah in praznikih), že omenjene slabe organizacije dela in nepreglednega poslovanja (od izplačil plač brez plačilnih list, finančnih goljufij z izplačevanjem dela plače na roko, do neobstoječih ali fiktivnih delovnih pogodb), tudi ključni razlogi za avgustovsko stavko delavcev IPS pred Luko Koper. Predrag Topić se je kot eden od pobudnikov in ustanoviteljev sindikata IPS ter njegov predsednik ključno izpostavil v boju za spoštovanje osnovnih delavskih in človekovih pravic v Luki Koper in v podpogodbenih podjetjih IPS. Kljub temu, da so se lastniki oziroma zastopniki podpogodbenih podjetij skupaj z upravo Luke Koper d.d. ob koncu avgustovskega spontanega upora zavezali, da bodo v tridesetih dneh po stavki poiskali skupno rešitev za izboljšanje klavrne organizacije in slabih pogojev dela ter mizernega plačila delavcem IPS in da bodo podjetja, ki delujejo na področju koprskega pristanišča, pričela spoštovati delovno-pravno zakonodajo, se danes, po skoraj šestih mesecih od stavke, nič od obljubljenega še ni uresničilo.

Še več, na številnih pogajanjih med predstavniki sindikata, predstavniki podpogodbenih podjetij in uprave Luke Koper, sta zadnji dve strani nenehno zgolj zavlačevali in se sprenevedali ter popolnoma onemogočili doseganje kakršnegakoli napredka v iskanju kompromisa. Njuno sovražno delovanje se v teh dneh nadaljuje z izredno odpovedjo sindikalistu oziroma predsedniku sindikata, ki bi kot najbolj izpostavljen v sindikalnem boju tako ali tako moral uživati imuniteto. Delodajalec mu očita kršitve, ki se zaradi nepreglednega delovanja podjetja številnim delavcem brez njihove krivde pravzaprav dogajajo vsak dan – delodajalci z njimi razpolagajo kot da so predmeti, ne pa ljudje, za delovne urnike ne izdajajo nobenih odločb, prav tako ne za izrabo letnega dopusta. Poleg tega veliko delavcev nikoli ne prejme pogodbe o delu, če pa jo že (zaradi podaljšanja delovne vize npr.), je ta povsem fiktivna in njenih določb nikoli ne upoštevajo. V primeru, da se delavec takemu ravnanju upre, mu delodajalec grozi z odpovedjo.

Zaradi strahu, da bodo ostali brez dela, delavci pristajajo na tako ravnanje. Vendar k sreči ne vsi. Predrag Topić je eden izmed tistih, ki se je takemu ravnanju uprl. Po devetih letih dela v koprskem pristanišču mu zaradi tega zdaj grozi, da bo ostal povsem brez dela, še več – da bo dobil prepoved dela v koprskem pristanišču nasploh, podjetje Nedjo d.o.o., hkrati z njim pa tudi uprava Luke Koper, pa se bi tako znebila pomembnega trna v peti. Poskus izredne odpovedi delovnega razmerja med Predragom Topićem in podjetjem Nedjo d.o.o. je zato potrebno razumeti kot napad na sindikalno organiziranje nasploh, napad na boj za delavske pravice in napad na institucijo sindikalnega zaupnika, ki mora v vsaki civilizirani družbi biti po zakonu zaščitena pred tovrstnimi podlimi izvajanji. Dejansko pa gre tudi za frontalni napad na pravno državo, kar bi po dolžnosti moral preganjati javni tožilec RS, in za kršenje odvetniške etike (z uveljavljanjem nezakonitih odločb), s čimer bi se morala resno ukvarjati odvetniška zbornica.

Zato Predragu Topiću, predsedniku sindikata IPS in sindikalnemu zaupniku delavcev v podjetju Nedjo d.o.o. izrekamo popolno podporo, obenem pa ostro protestiramo proti grobim kršenjem delovno-pravne zakonodaje v podpogodbenih podjetjih IPS ter proti gonji in poskusom diskreditacije sindikalistov nasploh.

Alternativa obstaja

V Kopru, 28. januar 2012

PODPIŠITE PETICIJO V PODPORO PREDRAGU TOPIĆU:

• Peticija: Nasprotujemo ukrepu izredne odpovedi predsedniku SIPS
• Peticija: Proti šikaniranju delavca in sindikalista Predraga Peđe Topića in zatiranju delavskega boja v Luki Koper

Predrag Topić je med poletno stavko v Luki Koper na pogajanjih z Upravo zastopal stališča delavcev IPS, ki so se organizirali v sindikat in s spontanim uporom opozorili na nevzdržne razmere in brutalno izkoriščanje v pristanišču.

Avtonomna tribuna se pridružuje vsem, ki ugotavljajo, da na univerzi vladajo nevzdržne razmere tako na področju študija kot socialnega položaja visokošolskih delavcev in študentov. Zato se aktivno pridružujemo vsem dejavnostim, ki to ugotovitev jemljejo za izhodišče svoje prakse. Očitno je, da je institucija znanja povsem podlegla diktatu kapitala in oblasti, saj na vsakem koraku onemogoča svobodno, neodvisno in kritično delovanje. Zato je prišel čas, da študenti ponovno rečemo odločen ne komercializaciji visokega šolstva in ta trend enkrat za vselej ustavimo!

Boj traja že dolgo…

Zasedba fakultete ni prišla nenadoma, zato je vsako tovrstno sprenevedanje univerzitetnih mandarinov in njihovo pozivanje k dialogu do univerzitetnih delavcev in študentov naravnost ponižujoče. Morda njihov spomin seže le do grabežljivih potez grajenja lastnih karier, a naš spomin boja je daljši. Zato obudimo nekaj zadnjih epizod boja za avtonomijo kritične misli, javnega in brezplačnega visokega šolstva.

Leta 2007 je predlog novele Zakona o visokem šolstvu aktiviral študentke in študente, ki so se zbrali okoli gibanja Avtonomna tribuna. Predlog zakona je predvideval privatizacijo visokošolskih institucij, vpeljavo šolnin, komercializacijo znanja in omejitev akademske svobode. Takrat smo v jasni luči uvideli vse razsežnosti apetitov po vpeljavi anglosaškega modela visokega šolstva, ki temelji na privatizaciji znanja, pri nas pa ga poznamo pod imenom bolonjska reforma. Avtonomno organiziranim študentom in študentkam je z direktnimi akcijami, ki so uživale razvejano podporo javnosti, uspelo preprečiti sprejem zakona.

Oblastniki se seveda niso dali in so izumljali nove načine, kako si podrediti produkcijo znanja, visokošolski prostor zapreti ljudem, zato da bo na voljo eliti, ter iz prostora univerze izriniti kritično teorijo, ki kaže ogledalo spodleteli in z razrednim konfliktom vse bolj razklani družbi. A tudi študenti nismo popustili v boju za naše pravice. Leta 2009 se je pojavilo Plenumsko gibanje, ki je še enkrat znova prišlo do zaključkov, da univerze ne bomo prepustili plenjenju kapitala. Osredotočilo se je predvsem na problematiko bolonjske reforme, ki je bila tedaj že v polnem teku, in na študentsko delo. Zabeležili smo še eno zmago: reforma izkoriščevalskega dela je padla, ohranilo se je nekoliko manjše zlo, a bolonjske reforme (takrat) še nismo zlomili.

Ker so se razmere v visokem šolstvu le še poglabljale, je leta 2011 nastala nova iniciativa, ki je pod imenom Mi smo univerza združila številne formalne in neformalne skupine v boju za avtonomen, kvaliteten in brezplačno dostopen univerzitetni prostor. Celo leto smo se pogajali, pisali mnenja in igrali igro, ki so jo pod krinko dialoga vsiljevali oblastniki. Javno so nam kimali in nam dajali lažne obljube, pod mizo pa so vse naše predloge gladko povozili. Spremenilo se ni nič.

Čas je za nov korak

Vse te iniciative so le delček v mozaiku skupin, ki jih je potreba po preseganju obstoječega univerzitetnega prostora ustvarila v zadnjih petih letih. Vsaka posebej in vse skupaj so odpirale prostor za kritičen pogled in odkrivale možnosti za aktivno participacijo. Odpirali smo iste probleme in prihajali do enakih zaključkov. Vsa gibanja so bila podvržena represiji javnih in zasebnih organov pregona in institucionaliziranih političnih pritiskov. Vsa so v nekem trenutku preprečila tudi kakšno spremembo na slabše, a nobenemu ni uspelo ustaviti pohoda kapitalizma. Elite se bojijo odkrite in hitre izpeljave dobičkonosnega plana, saj se še kako dobro zavedajo posledic, ki bi, če bi igrali odkrito igro, privedle do neobvladljivega odpora. Imajo čas, moč in denar, da nas, kakor žabe, kuhajo počasi, a zanesljivo.

A medtem ko so nas potiskali v lonec vrelih reform, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi, smo si mi gradili tršo kožo. Kot smo si edini v uporu in solidarnosti, smo vse generacije študentov, ki smo se proti pritiskom kapitala borili v preteklosti, edine tudi v tem: vsak boj, ki s svojimi zahtevami ni šel do konca in zasedel fakultete, je izgubil pomemben moment. Časa za čakanje na pravi trenutek, ko se bodo vse subverzivne sile poklopile in bo nastopil čas, da v velikem poku zavzamemo klopi naših univerz, se ne bo zgodil v idealiziranem času prihodnosti. Lahko ga le ustvarimo. Tukaj, zdaj, skupaj. Zato napake čakanja ne bomo več ponovili. Tokrat gremo do konca. Tokrat bomo mi resnično postali univerza. Zasedli bomo hodnike in predavalnice ter prevzeli nadzor nad produkcijo znanja. Časa za omahovanje in preračunljivost ni več. Zdaj je čas za akcijo!

Točka preloma

Nastopil je trenutek, ko si moramo iz rok kapitala iztrgati čas, ki nam ga univerzitetni tehnokrati pod pretvezo študijskih, delovnih in drugih obveznosti ne dovolijo. Bolonjski proces produkcije znanja je potrebno zaustaviti, saj bomo le tako lahko skupaj razmišljali o prihodnosti, kakršne si želimo. Ne rabimo več v nedogled razpravljati o problemih, s katerimi se soočamo, saj jih poznamo do obisti. Sedaj je čas, da realiziramo vizije, ki so skozi vse te pogovore vzniknile. Zato predlagamo zaustavitev nemotenega izkoriščanja človeških virov na fakultetah. Predlagamo, da jih po principih direktne demokracije, avtonomije, nehierarhičnosti, anti-avtoritarnosti in samoorganizacije vrnemo študentom in profesorjem. Zasedimo fakultete, saj lahko le tako zaustavimo nemoteno reprodukcijo izkoriščevalskega sistema in si izborimo prostor za realizacijo naših kreativnih potencialov in idej, ki so jih gojile generacije pred nami. Ne pustimo se preslepiti zlonamerni retoriki univerzitetnih elit in njihovih mnenjskih lakajev! Blokada ni radikalna poteza, ampak naša neodtujljiva pravica. Kot imajo delavci pravico do stavke, je naša pravica, da zaustavimo proces produkcije znanja in ga organiziramo skladno z načeli direktne demokracije. Blokada zato ni skrajen ukrep, temveč edini preostali in logični korak v našem legitimnem in dolgotrajnem boju za boljši jutri!

Dovolj je!

Ne trpimo več sistema, ki v svojem enoumju ne dopušča kritike, obenem pa študente spreminja v apatične ovce, ki se v obilici nereflektiranega dela zanašajo na copy-paste rešitve. Ne trpimo sistema, ki uvaja nadzor na vseh ravneh, ne trpimo kamer, potrjevanja prisotnosti na nemogočih predavanjih, žigosanja ur dela, zasebnih varnostnikov in intervencij policije. Ne trpimo bolonjskega sistema, ki na račun privatizacije in komercializacije prinaša manj predavanj, klesti temeljne predmete in nam hoče ob kopici izbirnih predmetov vcepiti fiktivne kompetence.

Ne trpimo niti številnih domačih nalog, ki onemogočajo resno delovanje na drugih področjih. Mi nočemo le študirati, ampak tudi živeti! Ustvarjati hočemo sistem, ki nas ne bo na vsakem koraku odtujeval, delovati želimo v skupnostih onkraj kapitalističnega načina produkcije, organizirati se hočemo na naših delovnih mestih in spodbujati decentralizirano mreženje avtonomnih sindikatov, kolektivov, gibanj in posameznikov. Ne trpimo okostenele institucije, ki pod pretvezo prilagajanja trgu jemlje avtonomijo profesorjem, jih preko negotovih pogojev dela neusmiljeno izkorišča, kompetentne in študentom zavezane pedagoge pa meče na stranski tir ter financira le programe, ki ustrezajo kapitalističnim elitam. Ne trpimo univerzitetnega javnega prostora, ki je podvržen komercializaciji in se s šolninami na čedalje več ravneh zapira. Ne trpimo, da je izobraževanje podvrženo profitni logiki, saj znanje ni blago, ampak mehanizem opolnomočenja!

…in sedaj: nova univerza

Zahtevamo brezplačno šolstvo za vse, kakovostni program in institucijo, ki bo temeljila na samoupravljanju študentov, profesorjev in ostalih zaposlenih po principih avtonomije, direktne demokracije, samoorganizacije in neheirarhičnosti. Zavedamo se, da trenutnemu sistemu zasedba fakultet ne bo po godu, kakor mu nikoli ni po godu solidarnost, čut za socialo in kritičnost. Vemo, da se bo nasilno zoperstavil našim poskusom demokratizacije in direktne participacije. Vemo pa tudi, da ne bomo popustili. Ta boj ni boj za privilegije. To je boj za naš obstoj!

ŠTUDIJ JE PRAVICA!

O PRAVICAH SE NE POGAJAMO!

PRAVICE SO IZBORJENE, NE PODELJENE!

Avtonomna tribuna

hodniki Filozofske fakultete, 22. novembra 2011

Avtonomna tribuna je neodvisna študentska iniciativa, ki je bila vzpostavljena spomladi leta 2007. Njihovo izjavo objavljamo, ker podpiramo njihove zahteve, in ker v njej delujejo tudi naši člani.

Skupščina na Filozofski fakulteti je izglasovala zasedbo.

Zasedbo podpirajo študenti različnih fakultet, profesorji in drugi delavci na fakulteti.

Na skupščinah se sliši in upošteva vsak glas.

Skupščine potekajo po direktno-demokratičnih principih.

Vse o zasedbi Filozofske fakultete najdete na:

• Mi Smo Univerza

Več o preteklih aktivnostih na:

• Avtonomna tribuna

Ostali prispevki iz rubrike:

• Izjave za javnost

Poglejte tudi video posnetek akcije študentov pred prvo skupščino, ko so z vzkliki “Stranke ven!” pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju njihovega gibanja s strani politikov za nabiranje političnih točk v aktualno volilne namene:

Vse državljane in državljanke pozivamo k bojkotu parlamentarnih volitev, saj le te predstavljajo antitezo demokraciji; ohranjajo utečene kapitalistične ekonomske proizvodne odnose, razmere in razmerja v družbi, legitimirajo vertikalne hierarhične politične odnose, oblast in državo ter prenašajo politično odločanje na »izbrano« elito, s čimer prenehamo govoriti o demokraciji (iz gr. »demos-kratos«) – vladavini ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Oblast in odločanje tako postane nekaj, kar je posest vladajočega razreda, ki so mu na voljo vsi državni (ideološki in represivni) aparati – preko katerih lahko le-ta (razred namreč) uresniči svoj razredni cilj, izkoristi proletariat, akumulira presežno vrednost in s tem dominira/hegemonizira določeno družbeno polje.

Že to, da ne nagovarjamo vseh prebivalcev države, v kateri živimo, in naslavljamo samo državljane in državljanke in ne tudi migrantskih delavcev, ki tukaj živijo že leta, študentov na izmenjavi, ki že več let bivajo pri nas, posameznike in posameznice državljane drugih držav, ki so pri nas našli svoj košček prostora pod soncem, kaže na to, da živimo v diskriminatornem okolju, kjer se ljudi ločuje po načelu umetno sproducirane državne listine (državljanstva), ki posameznikom podeljuje pravico do udeležbe na cirkusu »navidezne« demokracije.

Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!

Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Parlamentarna (anti)demokracija je iztrošena, saj se je vedno izkazala za neuporabno in antidemokratično oziroma je vedno reproducirala boj za oblast in oblast samo, medtem ko se mi zavzemamo za popolno ukinitev oblastnih struktur. Posameznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne morejo predstavljati in zastopati. Ti ljudje predstavljajo samo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman tudi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMS, OECD, SB, ECB, STO). Prevelik politični vpliv in skoncentrirana moč odločanja pri nekaj posameznikih, spremenita te posameznike v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti, saj se morajo v lobističnih igricah in vplivih raznih političnih in ekonomskih interesnih skupin nenehno prilagajati in sprejemati kompromise s še tako nasprotnimi strankami, oziroma s še tako nasprotujočimi idejami in stališči. Poleg navedenega pa ne gre spregledati dejstva, da izbrani poslanci v izbranem štiriletnem mandatu ne odgovarjajo nikomur. Omogočena jim je celo imuniteta pred sodnim pregonom, kar pomeni, da se nad izbrano politično elito ne izvaja nikakršen nadzor s strani ljudi, ki so te poslance izbrali, oziroma lahko »izbranci« po mili volji in brez kakršnihkoli posledic spreminjajo dane predvolilne obljube ter svoj volilni program.

Slovenska strankokracija

Slovenska zakonodaja še dodatno priliva olje v ogenj nedemokratičnosti parlamentarne demokracije, saj imamo v veljavi volilni sistem, v katerem kandidati in kandidatke za poslance in poslanke iz določenih volilnih okrajev, kljub morebitnemu velikemu številu glasov volilcev namenjenih tem kandidatom, niso izbrani v parlament. Poslance se namreč izbira po zapletenem strankarskem ključu, po katerem se izbere strankarsko najbolj primerne in poslušne kadre, ki se uvrstijo najvišje na prednostnih listah posameznih strank. Tako ne obstaja niti teoretična možnost, da bi lahko ljudje izbrali potencialno »poštenega« človeka, poslanca, ki mu zaupajo in bi mu zaupali »navidezno« predstavljanje njihovih interesov v parlamentu.

Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah vse politične stranke ponujajo v svojih političnih programih – pod krinko reševanja države iz finančne krize – najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih, nekoč družbenih, podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na teh volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. O vlogi in pomenu strank kot so LDS, SD in ZARES ne bomo zgubljali preveč besed, saj so se ljudje že sami lahko prepričali o njihovih podlih načrtih,  krajah družbenega imetja in načrtih o krčenju socialnih pravic, da o populističnih strankah kot so SNS, Nsi ali DESUS niti ne govorimo. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic! To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje o priseljencih. Ne pustite se zavesti!

Model prave demokracije je neposredna demokracija

V Federaciji za anarhistično organiziranje se zavzemamo za neposredno participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju.

Potrebno je vedeti, da je zgolj tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja nedemokratične/hierarhične modele odločanja na političnem, akademskem ali ekonomskem polju. Tako so tudi referendumi in novejše ideje internetnih glasovanj le podaljški liberalnega parlamentarizma z navidezno demokracijo, čeprav jim lahko priznamo večjo demokratičnost od same parlamentarne demokracije. Kljub temu reproducirajo in legitimirajo obstoječi politični razred, ki sam določa teme in vprašanja glasovanj, v tovrstna glasovanja ne vključi vseh družbenih skupin, rezultati glasovanj pa nikakor niso zavezujoči za politično elito, zato velikokrat ne upoštevajo izglasovane volje ljudstva.

Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasu, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managerjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. V zadnjem času so se mnoga podjetja/oddelki organizirali nehierarhično, vendar to seveda ni neposredna demokracija, kakršno si zamišljamo mi. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah in plenumih, neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravna razporeditev bogastva. Ti procesi vsekakor zahtevajo od vseh nas večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokratično odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi ter na ta način okrepiti medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.

Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije iz zvezne države Vermont v ZDA, iz držav v Južni Ameriki, kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Venezuela, Mehika (Chiapas), primer mesta Porto Alegre iz Brazilije, Kerale iz Indije, Gibanja »Demokracija Zdaj« iz Španije, Okupirajmo Wall Street iz New Yorka in navsezadnje primeri plenumov na slovenskih fakultetah in skupščin pred ljubljansko BOJ(r)ZA in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja.

ČAS JE ZA PRAVO DEMOKRACIJO!

VPELJIMO NEPOSREDNO DEMOKRACIJO!

Federacija za anarhistično organiziranje,

20. novembra 2011

Preberite tudi redni mesečni uvodnik, ki tokrat govori o volitvah:

• Sanje politikov so naša nočna mora, bojkotirajmo volitve!

Vse o letošnji kampanji proti volitvam in parlamentarizmu:

• Kampanja “Izberi svobodo, ne stranke!”

Ostali prispevki iz rubrike:

• Izjave za javnost

]]> http://www.a-federacija.org/2011/11/20/izberi-svobodo-ne-stranke/feed/ 0 http://www.a-federacija.org/2011/11/15/sanje-politikov-so-nasa-nocna-mora-bojkotirajmo-volitve/ http://www.a-federacija.org/2011/11/15/sanje-politikov-so-nasa-nocna-mora-bojkotirajmo-volitve/#comments Tue, 15 Nov 2011 13:35:28 +0000 admin http://www.a-federacija.org/?p=1708 Pred tremi leti smo se zavedali, da volitve ne prinašajo sprememb. Zavedali smo se, da bomo ob koncu mandata le še bolj revni, opeharjeni, izkoriščani, marginalizirani, razočarani. In da bodo zato krivi politiki, ki delajo zgolj za lastne interese in so zato naši razredni sovražniki. A soočeni s povsem realno nevarnostjo ideologije Ambrusa smo se pustili prepričati, da moramo ustaviti desničarsko strahovlado in številni so šli na volitve s cmokom v grlu in si prisegli, da je to res zadnjič.

Tri leta kasneje je jasno, da glas za parlamentarno levico, ne glede na to, za kakšno alternativno se prodaja, pomeni enak ekonomski fašizem, kot ga pomeni glas za parlamentarno desnico. To lekcijo smo se naučili na najhujši možen način. Z več kot 11- odstotno brezposelnostjo, z več kot 200.000 ljudmi, ki živijo pod pragom revščine, čeprav hodijo v službe, z – za zdaj – ustavljeno pokojninsko reformo, ki bi vse po vrsti prignala do smrti, z grozečo reformo trga dela, ki bi prekarizacijo dokončno uzakonila in razširila na vse sloje, z dvigi šolnin in z grožnjami z zdravstveno reformo, ki bi nam okrnila dostop do zdravstvenih storitev. Zato je danes jasno: lažnim obljubam ne bomo nasedli nikoli več!

Parlamentarna demokracija si tega imena ne zasluži, saj v resnici predstavlja vladanje elite po pravilih, ki si jih določa sama in ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Z volitvami želi vladajoči razred le legitimirati svojo nadvlado in podaljšati obstoj kapitalističnih ekonomskih proizvodnih odnosov, hierarhije, odtujenosti in izkoriščanja. Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Zaman lahko med njimi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, baronov ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij. Politični sistem in oblast ljudi spremenita v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti. V gonji za dobičkom, kjer se meja med državo in kapitalom vse bolj briše, postaja politična ideologija nepomembna, saj je edino, kar šteje, vse več in več denarja. Jasno, na račun večine ljudi, ki se morajo namesto s sanjami o boljšem življenju zadovoljiti s človeka nevrednim životarjenjem iz dneva v dan.

V času krize so maske političnih prevarantov padle. Vsak se krčevito bori za najboljši izplen kopnečega bogastva in bolj kot kdajkoli prej je jasno, da je edina razlika med politiki lepotne narave. Če skrbno pogledate njihove programe, boste hitro opazili, da med njimi vlada strašljivi konsenz o politikah zategovanja pasu, o varčevanju za vsako ceno na račun državljanov in reševanju bank, kapitalistov in njihovega sebičnega hlastanja po dobičku. Interesi ljudi so pozabljeni.

“Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji.”

V Federaciji za anarhistično organiziranje zato pozivamo, da tokratne in vse prihodnje volitve bojkotiramo. Ne pristajamo na cinične očitke, da je potrebno za to, da kaj spremeniš, sodelovati v cirkusu, ki se mu reče volitve. Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji. Zavzemamo se za participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju. Edino tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja, je namreč demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja hierarhične modele odločanja v političnem, akademskem ali ekonomskem polju.

Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom, in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili. To posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete ter univerze v samoupravne kolektive, kjer bi se na skupščinah neposredno odločalo o vseh perečih vprašanjih. Tu bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravne razporeditve kapitala.

Ti procesi od vseh nas vsekakor zahtevajo večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih ljudi. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, solidarnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokracijo. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi. Okrepiti moramo medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.

Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja. V tem sistemu smo obsojeni na to, da lahko le obstajamo, ne smemo pa živeti. A mi nočemo hoditi skozi življenje kot duhovi. Zato bomo radikalni toliko, kot je radikalen svet, ki nas obdaja. Čas je, da političnim oportunistom rečemo odločen ne. Zato 4. decembra ne pojdimo na volišča, ampak na ulice. Srečajmo se z ostalimi tovarišicami in tovariši. Bojkotirajmo volitve in začnimo s pravo demokracijo!

Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 27. številki, ki je izšla novembra 2011.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik

Ne spreglejte tudi kampanje proti parlamentarnim volitvam 2011:

• Kampanja “Izberi svobodo, ne stranke!”

Na tej strani objavljamo in bomo do volitev objavljali vse materiale in zapise, ki spremljajo našo in sorodne kampanje. Pozivamo vas, da materiale svobodno uporabite ter se na ta način aktivno vključite v kampanjo! Hkrati vas vabimo, da to stran delite po svojih kanalih komunikacije in jo obiščete večkrat tudi v prihodnjih dneh. Redno jo bomo namreč nadgrajevali z novimi vsebinami.

Vsa vprašanja, mnenja in predloge pošljite na naš uradni kontakt. Ta kontakt uporabite tudi v primeru, da bi se želeli aktivno vključiti v kampanjo in če bi želeli prejeti kakšne od materialov kampanje:

• E-mail: info [at] a-federacija.org

————————————–

Izjava za javnost

Preberite izjavo za javnost, ki jo je v sklopu kampanje spisala Federacija za anarhistično organiziranje. V njej pojasnjujemo naše razloge za aktiven bojkot volitev ter predloge za alternative sistemu predstavništva:

• Izjava za javnost: Izberi svobodo, ne stranke!

Mesečni uvodnik

Tokratni uvodnik naše redne okrožnice Anarhistka je posvečen aktualnim volitvam v državni zbor. V njem pojasnjujemo razloge za naše nezaupanje v predstavniško demokracijo in vse politične stranke, razkrivamo enakost ekonomskih programov vseh strank in artikuliramo našo izbiro za aktivni bojkot.

Tako novo kot stare in prihodnje številke Anarhistke lahko dobite pri vašem lokalnem distributerju anarhističnih publikacij in v številnih socialnih in kulturnih prostorih po Sloveniji. Na Anarhistko pa se lahko tudi naročite. Na naš kontakt nam sporočite svoj domači naslov in poslali vam bomo želeno število kopij!

Preberite mesečni uvodnik iz novembrske Anarhistke:

• Sanje politikov so naša nočna mora, bojkotirajmo volitve!

Plakati

V sklopu kampanje smo pripravili plakate z gesli, ki povzemajo naša stališča do volitev in parlamentarizma. S plakati nagovarjamo javnost, sporočamo svoja stališča in naše predloge. Vse, ki se vam zdijo materiali uporabni, pozivamo, da jih svobodno uporabite: sprintate, kopirate in polepite v svoji okolici! Če možnosti kopiranja nimate, a bi plakate potrebovali, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij!

• Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane!
• Volitve so farsa, vsi na ulice!
• Volitve so farsa, vsi v štrajk!
• Izberi svobodo, ne stranke!
• Svoboda ne potrebuje stranke!
• Odločanje na ulice, ne v parlament!
• Demokracija vsak dan, ne enkrat na štiri leta!

V sklopu kampanje so stiskani tudi vsebinski plakati (glej spodaj). Če ste pripravljeni sodelovati pri distribuciji le-teh ali če bi plakat želeli obesiti v lokalnem socialnem ali kulturnem prostoru, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij!

Plakat velikosti A4 v PDF formatu:

• Kapitalizem je kriza, volitve niso rešitev!

Nalepke

Na temo kampanje in v sklopu le-te smo pripravili tudi serijo nalepk. Če bi želeli dobiti nalepke, da bi jih polepili v svoji okolici, nas kontaktirajte in poslali vam bomo želeno število kopij.

Celotna serija nalepk v večjem formatu:

• Nalepke kampanje “Izberi svodobo, ne stranke!”

Akcija “Kruha, ne volilnih iger” v Trbovljah

OSA Zasavje je v soboto, 26. novembra, pripravila in izpeljala redno akcijo  razdeljevanja toplih brezplačnih obrokov “Hrana, ne orožje!”, ki pa je tokrat minila v znamenju predvolilnega časa. Aktivisti so se z udeleženci in obiskovalci pogovarjali o prihajajočih volitvah, predstavljali svoje poglede na predstavništvo in argumente za aktivni bojkot. Po mestu so razdelili tudi večje količine materalov naše kampanje. Akcija je sicer potekala v dopoldanskih urah pred Delavskim domom v Trbovljah.

Celotno najavo dogodka najdete tukaj:

• Kruha, ne volilnih iger!

Radijska oddaja Črna luknja o volitvah

Radijski glas anarhističnega gibanja, oddaja Črna luknja, ki je na sporedu vsak drugi torek na Radiu Študent, bo do volitev med drugim pokrivala tudi našo kampanjo. V prvi oddaji na to temo, ki je bila na sporedu 8. novembra, so v studiu gostili aktiviste delavnice “Zakaj pa potem na volitve?”, ki poteka v sklopu gibanja 15o. V oddaji je bil objavljen tudi pogovor s člani Mreže anarho-sindikalistov, ki na Hrvaškem pod geslom “Radnička klasa ne glasa!” izvaja sorodno proti-volilno kampanjo.

Tudi oddaja, ki je bila na sporedu v torek, 22. novembra, je bila posvečena predvolilni kampanji oziroma aktivnostim aktivnega bojkota. Gostje oddaje so bili člani anarhistične federacije FAO, ki so predstavili kampanjo, razloge za aktiven bojkot in alternative. V oddaji tudi intervju z aktivisti gibanja Mi smo univerza, ki so te dni zasedli Filozofsko fakulteto v Ljubljani.

Oddajo lahko poslušate na naši spletni strani ali v arhivu oddaje na spletni strani Radia Študent:

• Črna luknja, 8. november 2011: Bojkot volitev

• Črna luknja, 22. november 2011: Skupščine na vsako fakulteto, direktno-demokracijo v vsako sosesko!

• Črna luknja, radijski glas anarhističnega gibanja 

Študenti z odločno akcijo izgnali politike iz zasedene Filozofske fakultete

22. novembra je skupščina študentov na Filozofski fakulteti izglasovala zasedbo. Na to skupščino so v svojih strankarskih barvah in s svojo propagando prišli tudi predstavniki določene politične stranke, ki kandidira na letošnjih volitvah. Študenti so pokazali, kako razumejo avtonomijo svojega gibanja in univerze ter kaj si mislijo o političnih strankah in parlamentarizmu na sploh. Z vzkliki “Stranke ven!” so celotni javnosti pokazali, da ne bodo dovolili instrumentalizacije njihovega gibanja s strani katerekoli politične stranke, in da na zasedeni fakulteti ni prostora za predvolilno propagando.

Oglejte si video posnetek spontane in odločne študentske akcije:

Preberite tudi

Na tem mestu objavljamo povezave do prispevkov na temo letošnjih volitev, ki se nam jih zdi vredno vzeti v premislek.

Preberite Zofijino bodico, ki se sprašuje “Voliti ali ne voliti?” in se opira na Althusserjev Zapis o ideoloških aparatih države:

• Zofijina bodica – Voliti ali ne voliti?

Predhodna proti-volilna kampanja

Federacija za anarhistično organiziranje je parlamentarno demokracijo vedno razumela kot problem in ne kot prostor reševanja družbenih problemov. Zato smo bili že v preteklosti aktivni na področju vprašanj predstavništva in volitev. V letu 2010 smo izpeljali kampanjo za aktiven bojkot lokalnih volitev 2010.

Preberite refleksijo takratne kampanje in izjavi za javnost, ki sta nastali v okviru dveh lokalnih skupin anarhistične federacije FAO:

• Volitve so mimo, nič ne si spremenilo…
• Izjava za javnost: Ne potrebujemo spremembe oblasti, potrebujemo korenite spremembe družbe!
• Izjava za javnost: Cirkus prihaja v mesto!

Sestrska kampanja v sklopu gibanja 15o

Jasno je, da nismo edini, ki ne verjamemo v predstavniško demokracijo. Jasno je, da velik del ljudi več ne zaupa niti v politične stranke niti v volitve. Zaradi tega ni presenetljivo, da k aktivnemu bojkotu ne pozivamo zgolj v naši organizaciji. Sestrsko kampanjo proti volitvam in za direktno demokracijo so začeli tudi v sklopu gibanja 15o, ki že več kot mesec dni zaseda in deluje na trgu Boj za pred ljubljansko Borzo. V okvirih delavnice “Zakaj pa potem na volitve?” se razvijajo aktivnosti v smeri širjenja prostorov in prakse direktne-demokracije ter kritike parlamentarnega sistema. Delavnica je med drugim sproducirala več različnih materialov, ki ste jih zagotovo že opazili tudi na ulicah. Delavnica bo s svojimi aktivnostmi nadaljevala vse do volitev, po volitvah pa se bo preoblikovala v stalno Delavnico direktne-demokracije. Pridružite se delavnici in njihovim aktivnostim!

Na spletni strani gibanja 15o najdete vsa poročila iz omenjenih delavnic, materiale kampanje in izjavo, ki pojasnjuje razloge za aktivno delovanje proti volitvam. Na strani najdete tudi najavo za naslednje delavnice in aktivnosti:

• Izjava: Volitev ne potrebujemo, lažne demokracije tudi ne!
• Poročila delavnic
• Plakati in drugi materiali

Tudi na Hrvaškem proti parlamentarizmu

Parlamentarne volitve se bodo tokrat na isti dan kot v Sloveniji odvile tudi na Hrvaškem. Tamkajšnja Mreža anarho-sindikalistov je zato ena izmed organizacij, ki poziva k bojkotu volitev in k samoorganizaciji. Njihova proti-volilna kampanja pod geslom “Radnička klasa ne glasa!” promovira anarhistično kritiko parlamentarizma in vizijo delavskega samoupravljanja.

Vse o proti-volilni kampanji organizacije MASA lahko preberete na njihovi spletni strani:

• MASA: Radnička klasa, ne glasa!

V Kopru na sončno soboto 15. oktobra 2011 smo se v Alternativi Obstaja skupaj s številnimi tovariši in tovarišicami, med njimi Federacijo za anarhistično organiziranje (FAO), Anarhistično pobudo Ljubljana (APL), Organizirano skupnostjo Zasavje (OSA), Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), Sindikatom žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in drugimi posamezniki in posameznicami, pridružili vsesvetovnemu gibanju 15o, ki zavrača politike zategovanja pasu (austerity), kot način reševanja krize, zavrača antidemokratično in avtoritativno upravljanje s skupnim bogastvom, zavrača bogatenje peščice posameznikov na plečih večine in končno zavrača neoliberalni kapitalistični sistem kot tak. S protestom v Kopru smo se pridružili več kot 900 mestom po vsem svetu z enako željo in zahtevo po korenitih političnih in socialnih spremembah. Smo del 99% ljudi, ki jih gospodarske, politične in akademske elite (1%) iz dneva v dan izkoriščajo, teptajo in spravljajo na rob eksistencialnega prepada. Na protestih smo jasno zahtevali univerzalni temeljni dohodek za vse, saj si vsak posameznik in posameznica zasluži dostojno življenje, brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, brezplačna stanovanja, javni prevoz in prosto komunikacijo ter čisto okolje. Zahtevamo tudi pravično porazdelitev dobrin, odpravo kapitalističnih ekonomskih odnosov, delavsko samoupravljanje v podjetjih in neposredno demokracijo, ki je horizontalna, decentralizirana in globalno ljudska! Ker smo želeli naš globalni boj tudi aplicirati na konkretni lokalni problem, smo se povezali s Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev, ki je predstavil svoje delavske zahteve upravi in državi in sicer so to : kolektivna pogodba za območje celotnega pristanišča, ki bo pravično urejala standarde dela inplačila ter upoštevala davno priborjene neodtujljive delavske pravice, za enako delo, enake pravice in enako plačilo in tripartitni sistem dogovarjanja med enakopravnimi partnerji : delavci, upravo in lastniki podpogodbenih podjetij in postopno ukinitev podpogodbenih podjetij ter vzpostavitev novega neprofitnega sistema zaposlovanja delavcev v okviru Luke Koper!

Miroljubni protest v Kopru je zbral pisano množico posameznikov in posameznic (300-500), ki jih veže enaka usoda izkoriščanja s strani kapitalistov na njihovih delovnih mestih, fakultetah, šolah, kulturnih ustanovah, društvih, lokalnih skupnostih itd.. Skupaj s prisotnimi Kombinatkami (ženskim partizanskim pevskim zborom) smo zapeli Internacionalo, Bandiero Rosso in čilensko revolucionarno pesem »El pueblo unido jamás será vencido« (Združeni ljudje nikoli ne bodo premagani), s katero smo na simboličen način pokazali, da se bomo proti neoliberalnim kapitalističnim elitam borili do konca, saj so le te svoj pohod začele prav v sedemdesetih letih v Čilu s fašističnim režimom generala Pinocheta, pod okriljem neoliberalistične akademske bande iz Rockefellerjeve Univerze v Chicagu z Miltonom Friedmanom in Friederichom Hayekom na čelu.

Neoliberalna kontrarevolucija

Od osemdesetih let prejšnjega stoletja smo priča neoliberalni kontrarevoluciji, ki jo upravljajo velekapitalistične elite zbrane v krogih okoli Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodnega monetarnega fonda (IMF), Svetovne Banke (WB), Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ameriške centralne banke (FED), NATO, Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) ter nacionalnih vlad širom po svetu. Cilj te krvoločne elite je konkurirati Kitajski na svetovnem »konkurenčnem« trgu, kar v praksi pomeni pripeljati kitajske pogoje, organizacijo in odnose dela k nam, torej zmanjševanje cene dela, plač, dodatkov in nadomestil za prevoz in malico, ukinjanje socialnih programov, socialnih pomoči, nadomestil za brezposelnost in štipendij, zmanjševanje višine pokojnin, privatizacija šolstva, zdravstva, pokojninskih skladov, uvajanje »fleksibilnih«, prekernih delovnih praks in delovnih mest, zmanjševanje delovnih mest v javnem sektorju, podaljševanje starostne upokojitve in končno uničenje kolektivnih pogajanj in dogovarjanj med socialnimi partnerji ter destrukcija moči sindikatov kot predstavnikov interesov delavstva. Pri tej kontrarevoluciji je končni cilj popoln razkroj socialne države in že v tridesetih letih delovanja je dosegla to, da se je razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi posamezniki povečalo od 1:10 na neverjetnih 1:400. Vse vlade pod isto pretvezo reševanja države iz finančne krize in reševanja »nacionalnega« gospodarstva uvajajo najbolj krute in podle neoliberalne reforme (Grčija, Španija, Irska, Portugalska), ki ljudi pehajo v še večjo revščino, večina evropskega prostora pa se »nezavedno« preobraža v države »tretjega sveta« (Bolgarija, Romunija, Balkan, Grčija, Portugalska,…).

Slovenski neoliberalni krvosesi na pohodu

Tudi naše vladajoče elite skušajo pod krinko reševanja države iz finančne krize, vpeljati najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na naslednjih parlamentarnih volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!

Parlamentarna demokracija je preživeta

Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem ne gre več zaupati. Parlamentarna demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne predstavljajo in ne zastopajo. Ti ljudje predstavljajo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB).

Prav globalni protesti 15o so pokazali, da je čas za druge oblike demokracije. In sicer za neposredno direktno demokracijo. Na zasedenih javnih površinah ljudje odločajo preko telesa skupščine, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa. Taka oblika demokracije bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti, saj se večina podjetij še vedno upravlja hierarhično, korporativno, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah, plenumih neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa – to je neenakopravna razporeditev kapitala.

Resnična revolucija je dolgotrajen proces

Kljub temu, da gibanje 15o odpira nove prostore razmišljanja in idej, še ne moremo govoriti o nekakšni revoluciji, saj je revolucija dolgotrajen proces, ki zahteva večjo angažiranost vseh nas, ter organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor in začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem ter vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do nepotrebnih hierarhij, k decentralizaciji v prostoru, da se omeji možnost centralizacije in k ukinitvi tekmovalnosti med ljudmi, saj bi s tem okrepili medsebojno sodelovanje in solidarnost ter kooperacija.

Konec neoliberalno kapitalističnega tabuja

Vsekakor so globalni protesti 15o prispevali h koncu tabuiziranja kapitalizma in neoliberalne tržne ekonomije kot edine možne ekonomske oblike proizvodnje. Povsod so se začeli odpirati skupni javni prostori, tako virtualni kot realni (Wall Street, zaseden prostor pred Ljubljansko borzo), kjer se razpravlja o možnih alternativah z novimi metodami in oblikami demokracije (direktna demokracija – skupščine, plenumi), kjer se jasno identificira problematičnost trenutnega sistema ter se jasno in glasno obsoja izkoriščevalski kapitalistični sistem, oziroma njegovo najhujšo različico – neoliberalizem. Vsekakor gre za globalni preobrat v javnem mnenju in ponovno prebujanje solidarnosti med ljudmi, ponovno kolektivizacijo idej in razmišljanj, ponovno prebujanje debat o socialističnih, komunističnih in anarhističnih oblikah organizacije družbe, toda ta novi val, to novo energijo in razpoloženje bo potrebno čimprej umestiti/aplicirati partikularno na svoja delovna mesta, na fakultete, lokalne skupnosti, soseske in ostale kolektive, da bomo lahko govorili o nekakšni revoluciji.

Če so še pred kratkim nekateri predstavniki kapitalistične akademske elite menili, da je že konec zgodovine, je gibanje 15o pokazalo, da zgodovina še ni končana in da se nam obetajo pestri časi!

Mile Zukić
Alternativa Obstaja

Sorodne objave in povezave:

• Izjava za javnost 15.0: Vaša kriza, naše plače
• Alternativa Obstaja