Anarchist Federation (Anarhistična federacija - AF) je organizacija anarhistk in anarhistov, ki so zavezani razrednemu boju. V Veliki Britaniji trenutno šteje 14 lokalnih skupin in preko 150 članov. Prizadevajo si za enako in svobodno družbo brez zatiralskih gospodarjev. S slovenskimi anarhisti sodelujejo že vrsto let, z njimi se pogosto srečujemo na različnih mednarodnih dogodkih, pred časom pa smo njihovo delegacijo gostili tudi v Ljubljani. O organizaciji smo se z mislimi na lokalne vzporednice pogovarjali s članoma nottinghamske lokalne skupine Claire in Mikom.

Kakšna je situacija na področju britanskega organiziranega anarhizma v zadnjih desetletjih, ki je pred 24 leti vodila k osnovanju Anarhistične federacije?

CLAIRE: Preden smo začeli z delovanjem v Anarhistični federaciji, je že obstajala takrat edina anarho-sindikalistična organizacija pri nas, ki se je imenovala Direct action, danes pa nosi ime Solidarity Federation. V tistem času je preostali del gibanja postal zelo liberalen, life-stylovski. Morda je res vzpodbujal identitetno politiko, a mu je manjkala kakršna koli razredna komponenta. V zgodnjih osemdesetih je v posameznih mestih obstajalo veliko lokalnih skupin, ki so lahko delovale zelo učinkovito, a je bilo praktično nemogoče graditi kakršnokoli trajnejšo kampanjo oziroma teorijo na nacionalnem nivoju ali pa družno podpreti kakšnega od obstoječih bojev.

MIKE: Bilo je sicer nekaj poskusov oblikovanja skupnih ciljev in principov delovanja, a so temu procesu številni zelo nasprotovali.

CLAIRE: Vse je temeljilo na izkustvu posameznika kot anarhista, kot nekoga, ki je zatirana oseba in se poskuša individualno samo-realizirati. Nato je skupina posameznikov osnovala Anarhistično federacijo (takrat se je imenovala Anarho-komunistična federacija), katere glavni cilj je bila obuditev razredno zavednega anarhizma kot smo ga poznali v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Pri tem so se tovarišice in tovariši naslanjali na komunistično in tudi platformistično tradicijo. V tem času se je razvijala še veliko bolj znana organizacija Class War, ki predstavlja oster prelom v britanskem anarhizmu, saj se na dnevnem redu nenadoma pojavijo vprašanja delavskega razreda. To je bila razjarjena in povsem drugačna oblika političnega anarhizma, ki pa žal ni imela dobrih teoretskih temeljev, prav tako pa se ni naslanjala na nobeno anarhistično tradicijo. Ljudje, ki so osnovali AF so menili, da stvar nima jasnega cilja, a je vseeno izjemno pomembno, da so na dnevni red postavili razredno politiko.

MIKE: Obe federaciji sta bili torej osnovani v letih 1985 in 1986. V AF so bili ljudje, ki so se prej združevali v libertarno-komunistične debatne skupine, izdajali pa so tudi časopis Virus. Ta je kasneje postal uradno glasilo AF in se danes imenuje Organize! AF se je oblikovala po zelo dolgi rudarski stavki v letu 1984. Razpravljali smo, kakšen je odnos med stavkajočimi rudarji in anarhisti, ki zagovarjamo razredni boj. Z rudarskim uporom smo se identificirali in delavsko gibanje prepoznali kot element, ki mu moramo iti naproti. To je bila poleg stavke tiskarjev iskra, ki je sprožila nastanek anarhizma, ki je prežet z razrednim bojem. Nekaj let kasneje je prišlo do množičnega upora prebivalcev zaradi spremenjene davčne zakonodaje. AF je uvidela, da je skupnostni upor osrednja komponenta boja, h kateremu lahko anarhisti prispevamo, medtem ko se preostala levica ni znala odzvati na boje, ki so potekali izven delovnega okolja. Velik del bojev, v katere smo bili vpleteni mi, pa so bili prav boji različnih skupnosti.

CLAIRE: Tiskarska stavka je poleg razvoja razredne politike v anarhističnem gibanju sprožila še druge procese. Tiskarji, ki so stavkali, so bili med drugim delavci, ki so tiskali priljubljeni tabloid The Sun, ki je rasističen in seksističen časnik. Na tretji strani je vsak dan objavljal dekleta zgoraj brez. Ko so nas stavkajoči tiskarji prosili za podporo, je to sprožilo razkol med anarho-feministkami. Nekatere so dejale: čakajte malo, to so isti moški, ki tiskajo te seksistične slike. Zakaj bi jih torej podprle? Menile so, da v primeru, da podpremo te stavkajoče delavce, podpiramo tudi izkoriščanje žensk. Spet drugi so dejali, da gre zgolj za delavce in da to, kar v službi počnejo, ne odraža nujno njihovih prepričanj.

AF se še vedno širi, vseskozi nastajajo nove lokalne skupine.

CLAIRE: Lokalne skupine se oblikujejo na dva načina. V večjih mestih, kot je na primer Nottingham, obstaja močna anarhistična scena. Posamezniki se združijo, ustanovijo anarho-komunistično skupino ter se priključijo federaciji. V krajih, kjer je malo anarhistov, pogosto dobivamo kontakte posameznikov. Te ljudi skušamo nato povezati, njihova pa je odločitev, ali bodo med seboj tudi dejansko sodelovali. Če želijo, so lahko člani federacije kot posamezniki, če pa v kraju obstajajo trije takšni ljudje, lahko ustanovijo svojo skupino. Te imajo precej avtonomije, kar se tiče določanja njihove usmeritve, lokalne propagande in kar je najpomembnejše, določanja osrednjih vsebin, s katerimi se želijo ukvarjati. Nimamo nekakšne nacionalne platforme, ki bi določala, s čim se moramo ukvarjati.

24 let delovanja je zanimiva doba, saj pomeni, da so v Federaciji še vedno aktivni ustanovitveni člani, hkrati pa smo na vaših sestankih opazili, da imate ogromno mlajših tovarišic in tovarišev. Kako uravnovešate generacijski razkorak, ki lahko včasih ustvarja delitve znotraj organizacije?

CLAIRE: To je lahko potencialno vedno težava. Nikoli nismo imeli ideologov, ključnih članov organizacije, ki bi delali predvsem na razvoju teorije. Tudi ljudje, ki so ustanovili federacijo in imajo dolgoleten staž v anarhističnem gibanju ter so teoretsko zelo podkovani in veliko pišejo, že od samega začetka spodbujajo mlajše člane, da razvijajo svoje znanje na različnih področjih. Dali so nam prostor, da razvijamo ideje, nikoli nam niso povedali, kaj si moramo o določenih stvareh misliti, spodbujali so nas, da svoje misli prelijemo na papir. Ta odnos ni formaliziran, a je del naše kulture. Vsakdo, ki je želel razviti svoje ime kot individualni teoretik, ni bil med nami nikoli dobro sprejet.

MIKE: Morda se bo stvar zdela nepomembna, a govori o tem, kdo smo. V naši reviji se pod članke ne podpisujemo. Vsakdo gre skozi proces, ko napiše svoj prvi prispevek. Če vedo, da bo stvar podpisana, se morda prestrašijo in stvari ne končajo. Hkrati pa anonimnost preprečuje ustvarjanje velikih imen znotraj federacije. Druga stvar, ki dokazuje, da med mlajšimi in starejšimi člani ni velikih razlik je, da lahko vsakdo, ki se priključi federaciji, takoj prevzame katerokoli funkcijo. Tudi obsežne, kot so na primer nacionalni sekretar ali blagajnik niso nikoli rezervirane za starejše člane.

CLAIRE: V smislu vidnosti so tovarišice in tovariši v dvajsetih najbolj dinamični, razvijajo nove teorije, veliko časa preživljajo v razpravljanju z ostalimi anarhisti in organizacijami. V preteklih letih je gibanju pošla sapa, a v zadnjem času je izjemno vibranten, kar nazaj privablja tudi starejšo generacijo.

V krajih, kjer organizirani anarhizem nima dolgoletne tradicije, se pogosto dogaja, da ljudje mislijo, da je organizacija nepotrebna toga institucija, ki otežuje delovanje. To gotovo ne drži, res pa je, da tovrstnim organizacijam vedno grozi birokratizacija in fetišizacija funkcij. Imate občutek, da AF ohranja vitalnost, tudi s posodobitvami ključnih principov delovanja?

CLAIRE: Eden izmed ključnih principov, ki jih poskušamo razložiti novim članicam in članom je, da se moraš z osnovnimi cilji in principi delovanja resda strinjati, a imaš takoj, ko postaneš član, enakopravno vlogo pri oblikovanju in razvijanju teorije, ki jih določajo. Naše cilje in principe nismo zapisali v kamnu, zato se tudi spreminjajo. Iz naših izkustev z industrijskimi nemiri smo razčistili odnos z uradnimi sindikati. Nekaterim se zdijo naše pozicije do njih preveč stroge, a izhajajo iz praktičnih izkušenj. Na podlagi izkušnje s Severno Irsko smo se morali izjasniti do položaja nacionalizma. Sedaj se pogovarjamo o delu dokumenta, ki določa naš odnos do religije, saj je v zadnjem času postal kontroverzen. Mislim, da gre za del postmodernega razmišljanja. Ljudje namreč pravijo, da ni nič narobe, če verjamejo v boga in so hkrati anarhisti.

Omenila sta že, da so si morale ženske izboriti enakopraven položaj tudi znotraj gibanja. Kako se je vprašanje ženske reprezentacije spreminjalo skozi leta? Kakšna je situacija danes?

CLAIRE: Skozi leta se je to zelo spreminjalo. Naše gibanje je bilo v preteklosti izjemno šovinistično. Zato smo morali že na začetku razčistiti naše pozicije do vprašanja, ali je seksizem del kapitalizma ali nekaj povsem ločenega. Na koncu smo patriarhijo identificirali kot ločeno obliko zatiranja, ki jo kapitalizem še poslabšuje in zaradi katerega se je z njo še težje spopasti. Ključno je, da smo ugotovili, da poleg ekonomskega obstajajo tudi druge oblike zatiranja. Zelo jasno je bilo izraženo, da ženske včasih potrebujejo prostor, da se organizirajo ločeno ter tako na primer ustvarjajo okolje, kjer lahko mlajše članice pridobijo na samozavesti. Gibanje sedaj raste in s tem postaja vse bolj običajno, da se o poziciji žensk pogovarjamo na splošnih sestankih. Ženske smo poskusile, kakšen učinek ima, če se srečujemo tudi ločeno in razpravljamo o vprašanjih, ki nas (še posebej) zadevajo. Izkazalo se je, da so takšne razprave drugačne od tistih, ki jih imamo z moškimi tovariši. Ločeno žensko organiziranje gre z roko v roki z ločenim organiziranjem gejev/lezbijk/bi/transseksualcev, saj imamo znotraj federacije že dve ločene skupine.

Anarhističnemu gibanju se večkrat očita, da ne zna nagovoriti rasnega vprašanja. Kakšne so vaše izkušnje na tem področju?

MIKE: Mislim, da je to resničen problem, saj se zdi, da sodobno anarhistično gibanje ne zna nagovoriti temnopoltih tovarišic in tovarišev. Tisti redki, ki se nam dejansko pridružijo, praviloma v organizaciji ne ostanejo dolgo, česar si ne znamo najbolje razložiti.

CLAIRE: Tu nimamo nobene kredibilnosti. Čeprav smo bili anarhisti v rasna vprašanja od nekdaj vpleteni, v resnici nimamo zgodovine kakšnega pomembnejšega boja v tej sferi. Gre za vrtenje v krogu. Anarhisti se ne organiziramo za ljudi, ampak se organiziramo kot zatirani posamezniki. Ker v naših vrstah nimamo veliko pripadnikov etničnih manjšin, teh bojev ne začenjamo. Naš antifašistični boj temelji na dejstvu, da fašizem s seboj nosi tudi avtoritarnost. Rasizem je zgolj del tega boja.

V letu ene izmed kapitalističnih kriz se stavke in upori delavcev kar vrstijo. Kako se AF vpleta v te boje?

CLAIRE: Delavska vprašanja so v središču našega delovanja. Že vrsto let izvajamo solidarnostne akcije z delavci ter jim nudimo pomoč, a hkrati nenehno kritiziramo tudi delovanje uradnih sindikatov. Njihovo delovanje se je izkazalo za tako problematično, da se ne moremo enostavno postaviti na barikade in molčati o njihovi strukturi in načinu delovanja.

MIKE: Pri tem ne smemo pozabiti, da je večina zaposlenih članov AF v primeru, da na njihovem delovnem mestu obstaja sindikat, njihov član. Na tak način lažje prihajamo v stik z upornimi delavci. Istočasno pa podpiramo tudi neodvisne sindikate, kot so na primer Industrial workers of the world (IWW). Nekateri člani AF so tudi člani IWW.

CLAIRE: Predvsem se poskušamo angažirati na mestih, kjer so prisotni najbolj radikalni delavci, še posebej če obstajajo kakšna neodvisna združenja teh delavcev. Pred leti so bili v takšnih skupinah zelo radikalni poštni delavci, trenutno so to delavci v termoelektrarnah.

Pogosto se dogaja, da organizacije producirajo teorijo in izvajajo akcije, a se istočasno oddaljujejo od skupnosti, ki jih obdajajo, ter ljudi, ki so sistemsko zatirani. Kakšne so vaše izkušnje v povezovanju s skupnostmi v uporu?

CLAIRE: Za nas je to trenutno veliko manjši problem, kot je bil nekoč. Ne zgolj AF, ampak celoten britanski anarhizem se v zadnjih šestih, sedmih letih ponaša z zelo dobrimi lokalnimi organizacijami ter vpetostjo v kratkoročne skupnostne kampanje, kot sta na primer vprašanji urejanja bivališč ali nasprotovanje privatizaciji izobrazbe. Drugi preboj smo doživeli z gibanjem socialnih centrov, ki so bili na začetku resnično precej zaprti, namenjeni anarhistom in nikomur drugemu. A več ali manj so se vsi centri zavedli, da je povezovanje z lokalno skupnostjo ključno. Večinoma so nameščeni v delavskih soseskah in ogromno energije vlagajo v povezovanje preko organiziranja dogodkov, za katere sklepajo, da bodo pritegnili široko paleto ljudi. Prav tako se trudimo vzpostavljati mrežo različnih socialnih centrov.

Kako sprejemate odločitve na ravni federacije?

MIKE: Federacija se srečuje štirikrat letno. Vsako leto imamo reden kongres, kjer je zaželeno, da se ga udeležijo vsi člani. V zadnjih dveh letih je to zaradi hitre rasti sicer postalo rahlo oteženo. Trikrat pa imamo delegatska srečanja, na katere skupine pošljejo enega ali dva člana. Lokalne skupine pred tem razpravljajo o predlogih, ki jih v obliki okrožnice prejmejo pred sestankom. Nepovezani člani imajo enake pravice kot delegati posamezne skupine. Delegatski sistem uporabljamo predvsem zaradi učinkovitosti delovanja. Praktično nemogoče je na srečanja poslati vse člane, čeprav vedno vabimo, da se poleg delegatov sestanka udeležijo tudi vsi tisti, ki si to želijo. Na kongresu odločamo o ključnih politikah, ki se jih bomo lotili v prihodnje, vsakodnevne odločitve pa sprejemamo na delegatskih srečanjih.

Lahko te odločitve konkretizirata?

CLAIRE: Gre za vse odločitve, ki bi posegle v naše ključne cilje in principe delovanja. Ta mehanizem je tu zato, ker želimo, da se o teh temah izjasnijo vsi člani. Prav tako se skupaj odločamo, če bomo začeli kakšno večjo nacionalno kampanjo, ali pa če napišemo pamflet, za katerega menimo, da bo imel širši odmev na anarhistični sceni.

MIKE: Lokalne skupine avtonomno odločajo o predlogih, ki jih želijo obravnavati na kongresu. Ena naših odmevnejših kampanj zadnjih let je bil boj proti vpeljavi osebnih izkaznic. Dve ali tri skupine so o tem na začetku razpravljale in začele boj proti izkaznicam. Če bi bili centralistična organizacija, bi sklenili, da se s tem ukvarjamo vsi ali pa nihče. Kot federacija smo se odločili, da zberemo vse materiale in izdamo publikacijo. Iz tega procesa je izšel naš pamflet v bran anonimnosti. Šlo je za odločitev, ki je prišla od spodaj in znotraj celotne federacije postala zelo pomembna, a hkrati ostalih skupin ni prisilila k ukvarjanju z nečim, kar niso želele.

CLAIRE: Na kongresu lahko spreminjamo tudi temelje našega organiziranja. Dober primer tega je bil predlog, da moramo premisliti o odnosu med posameznimi skupinami in federacijo ter da uvedemo nekakšno izjavo, v kateri bi vsaka skupina zapisala, kaj lahko organizacija pričakuje od njih in kaj oni pričakujejo od organizacije. Razpravljali smo o tem, ali je skupina povsem avtonomna, ali pa federacija vseeno določa nekatere smernice, ter kaj se zgodi, če skupina temu noče slediti. Po razpravi na kongresu je bil predlog o listini sicer zavrnjen. Ne zato, ker nas ne bi zanimalo razčistiti ta odnos, ampak zato, ker v tem razmerju enostavno ni jasne meje. Pri tem je pomembno, da smo o tem razpravljali vsi člani.

Eden izmed vaših ključnih konceptov je tako imenovana kultura upora. Kaj s tem zagovarjate?

CLAIRE: Mislimo, da je naša ključna strategija promocija kulture upora. Jasno je, da v AF nismo edini, ki jo produciramo, ljudje se vseskozi upirajo. Boji imajo svoje vzpone in padce, naloga organizacije pa je, da jih povežemo med seboj tako v praksi kot v teoriji. V federaciji zagovarjamo tudi internacionalizem, ki je s članstvom v Internacionali anarhističnih federacij postal še pomembnejši. Britanija je na sploh malce ločena od ostalega dogajanja v Evropi in je do njega tudi precej skeptična. V tem smislu mislim, da smo v AF lahko zgled lokalnemu anarhizmu, saj se zavedamo, da se je anarhizem vedno razvijal v internacionalni perspektivi, zato je pomembno, da stvar strateško ostane na naši agendi. Ključen princip delovanja je tudi nesektaštvo, ne zgolj v besedah. Že od nekdaj si prizadevamo, da bi gradili združeno anarhistično organizacijo. Čeprav menimo, da mora biti za socialno revolucijo nujno prisotna anarhistična organizacija, ne trdimo, da smo pri tem najpomembnejši.

Če smo že pri (ne)sektaštvu. Kako v AF sodelujete z ostalimi anarhističnimi organizacijami na Otoku?

CLAIRE: Pri nas so največje anarhistične organizacije AF, Class War, Solidarity Federation, v zadnjem času pa se je pojavila tudi Workers Solidarity Federation, ki sicer izhaja iz platformistično-anarhistične tradicije, a v resnici nima veliko veze z anarhizmom.

MIKE: Največ sodelujemo s Solidarity Federation. Večkrat se srečujemo, razpravljamo, spisali smo tudi skupen pamflet o nedavnem napadu na Gazo. Slednji je bil zelo zanimiv, ker smo ga najprej sestavili mi, oni so ga spremenili in objavili, nato so ga nekatere lokalne skupine še spreminjale…šlo je za zelo zanimiv proces.

CLAIRE: Vsi anarhisti smo nanj zelo ponosni, čeprav je na demonstracijah proti izraelski ofenzivi sprožil nesoglasja z islamističnimi skupinami, v Sheffieldu so ga celo sežigali…

Govorimo o pamfletu, v katerem pravite »Najprej uničimo Izrael, nato pa še Hamas«?

CLAIRE: Da, gre za zelo kontroverzno, a jasno izraženo mnenje oziroma našo politično držo.

MIKE: Sicer pa upamo, da bomo z drugimi organizacijami še naprej dobro sodelovali. Velikokrat se dogaja, da so naše skupine sestavljene tudi iz ljudi, ki niso del federacije, ali pa naši člani sodelujejo pri projektih drugih organizacij. Zakaj bi zavračal sodelovanje z ljudmi, s katerimi se sicer povsem strinjaš, le zato, ker so v drugi organizaciji kot ti?

Hvala za pogovor!

MIKE in CLAIRE: Za nas je internacionalno povezovanje z drugimi anarhisti zelo pomembno, zato vam želimo vse dobro pri oblikovanju vaše federacije doma ter združenemu anarhizmu na Balkanu!

Pogovor je nastal v času Londonskega anarhističnega knjižnega sejma, ki je potekal oktobra 2009. Originalno je bil objavljen v drugi številki anarhističnega časopisa Avtonomija.

Več o Anarhistični federaciji na njihovi spletni strani:

• Anarchist federation

Ostale prispevke iz rubrike najdete na:

• Intervjuji