V pogovoru za Avtonomijo, člani anarhistične skupine OSA iz Zasavja govorijo o družbeni situaciji, aktualnih težavah in zgodovini ter ponudijo svoje odgovore na pereča vprašanja. Predstavijo tudi svoj pogled na delavski in antifašistični boj danes in v preteklosti ter vizijo za svojo organizacijo in anarhistično gibanje v tem delu Slovenije za prihodnost.

Zasavje spada med najbolj zapostavljene regije v Sloveniji in se že leta sooča s številnimi družbenimi problemi. Kakšna je socialna situacija v Zasavju danes? Kateri so po vašem mnenju njeni ključni problemi?

Res je, situacija v Zasavju se je v zadnjem desetletju precej poslabšala. Verjetno podobno kot v ostalih zapostavljenih regijah, kot sta npr. Koroška in Prekmurje. V preteklosti je bilo Zasavje trdnjava delavstva in s tem ponos močne industrije v takratni Jugoslaviji. Tu je bilo uspešnih veliko gospodarskih panog, najpomembnejša pa je bilo gotovo premogovništvo. Vendar je premoga v Zasavju začelo primanjkovati oziroma njegovo izkoriščanje ni bilo več ekonomično, zato so začeli rudniki drug za drugim počasi zapirati svoje rove. Rudnik v zadnjih letih zmanjšuje število zaposlenih in ima odprte obrate samo še v Hrastniku.

Poleg rudnikov je bila v naših krajih močno razvita še tekstilna, steklarska, elektro ter kovinska industrija. Večina teh podjetij je zaradi pohlepa in izkoriščevalskega ter mačehovskega odnosa elit, ki so jih vodile, svojo pot končala klavrno. Velike tovarne, ki so Zasavje uvrščale med najbogatejše regije v Jugoslaviji, so vse po vrsti propadle takoj po osamosvojitvi oziroma v letih po njej. Zelo verjetno je bilo sesutje ogromnih tovarniških obratov politično načrtovano, saj so s tem uničili jedra potencialnega začetka ljudskega upora.

Mnogo tovarn in njenih delavcev pa se kljub vsemu še naprej bori za svoj obstanek. V Zasavju so tako večinoma obstala le podjetja, ki prebivalstvu nudijo večje število delovnih mest, na splošno pa prinašajo več škode kot koristi. Mednje sodijo Termoelektrarna Trbovlje, Cementarna Lafarge, Kemična tovarna Hrastnik in IGM Zagorje. To so podjetja, ki s svojo industrijo prekomerno onesnažujejo in zastrupljajo ljudi, živali in rastlinstvo. Vse to le zaradi krvavega kapitala, ki na koncu po večini za vedno izgine iz Zasavja. Delovanje in izpusti strupenih plinov teh podjetij so v naših krajih zagotovo eden izmed največjih problemov.

Velik je tudi demografski problem staranja prebivalstva, saj se večina mladih v lovu za boljšim življenjem izseljuje, število upokojencev pa raste. Delo je v lokalnem okolju težko dobiti, če pa že, je to slabo plačano. Ker ni ostalo več veliko delovnih mest, je veliko ljudi prisiljenih dnevno migrirati v službe v večja mesta (Ljubljano, Celje, Maribor, Novo Mesto). Danes večina ljudi hodi med tednom domov samo še spat in nimajo časa niti pomisliti na kakšno revolucionarno dejavnost, medtem ko kapitalisti svoje lovke stegujejo tudi po naših dolinah. Trgovski centri rastejo kot gobe po dežju in včasih se zdi, da v Zasavju sploh ne obstajajo ljudje in družine, ki s svojimi plačami komaj preživijo mesec. Čeprav vidimo vse več luksuznih avtomobilov, pa je revščina vedno pogostejši pojav. Kapitalizem je v polnem razmahu.

Poleg že naštetih težav se je zadnje čase pojavil tudi problem mentalitete prebivalstva. Nekoč uporno ljudstvo, ki se je znalo postaviti za svoje pravice in dostojanstvo, danes postaja vse preveč klečeplazno in živi z zaprtimi očmi. Naša poglavitna naloga je zato tudi ozaveščanje ter dvig samozavesti in samospoštovanja med ljudmi.

Vemo, da so v preteklosti delavci različnih podjetij že glasno protestirali proti izkoriščanju, nekateri celo samo-organizirano in v povezavi z anarho-sindikatom. Kakšna je situacija na delovnem trgu? Kakšne zaposlitve so na voljo v Zasavju, kolikšna je brezposelnost? Ali med delavci obstaja kakšen potencial, da se bolj odločno uprejo stanju, v katerem živijo?

V preteklosti so se odvijali že številni protestni shodi in spontane stavke, nekatere uspešneje, druge manj. Nasploh je Zasavje znano po svojih množičnih in včasih tudi nasilnih stavkah rudarjev, ki so bile v večini primerov uspešne. Z zaprtjem rudnikov pa se je nekako izgubil tudi revolucionarni in uporniški duh delavcev. Kljub veliki stopnji brezposelnosti (konec leta 2009 je bilo v Zasavju kar 42 odstotkov več brezposelnih kot leto prej) pa so stavke danes postale redkost. Najodmevnejši protest v zadnjih letih se je zgodil 12. maja 2005, ko so samoorganizirane delavke iz Peka s pomočjo SAFovega anarho-sindikata pripravile protestni shod v Trbovljah. Njihova takratna zahteva je bilo pravično plačilo nekaj mesečnih plač, ki jim jih je podjetje (država) dolgovalo. Po nekajletnem boju jim je tudi uspelo!

Največji krivec za situacijo med delavci je najverjetneje strah za lastne službe. Lastniki podjetij in šefi delavcem namreč nemalokrat grozijo z odpuščanji, če bi se uprli oziroma udeležili protestov. Večkrat pa se je na žalost izkazalo tudi to, da delavci enostavno niso dovolj združeni v svoji borbi. To nam kaže dogodek iz firme ETI Izlake, kjer se je v primeru napovedanih stavk vedno našlo nekaj šefom preveč naklonjenih posameznikov, ki so izdali celoten kolektiv in s tem onemogočili splošno stavko. Dela v podjetju je veliko preveč, zaposlenih premalo, preveč ljudi pa je postavljeno na vodilne položaje. Nadrejeni od vsakega posameznika pričakujejo, da naredi delo skoraj dveh oseb, kljub temu da so plače minimalne. Delavci bi se lahko kot celotni kolektiv uprli in dosegli svoje, a zaradi že prej omenjenih posameznikov, ki se bojijo upora nadrejenim, tega ne morejo storiti. Sindikat delavcev pa, namesto da bi jim dajal podporo ali izkazoval kakršnokoli solidarnost, drži z vladajočimi in s tem ‘izbija’ pogum za upor. Vendar pa se v vsakem kolektivu najde kar nekaj zelo jeznih in na upor pripravljenih delavcev.

Velikih kuhinj upora kot že rečeno ni več, saj so vse uničili oziroma privatizirali v manjše obrate. Še vedno pa ostajajo trgi, ulice, kulturni prostori in gostilne, kjer je v pogovorih mogoče zaslediti veliko razočaranje nad državo in sistemom. Ljudje hrepenijo po socialni revoluciji, morda se je kuhanje že začelo. Zato je z delavci potrebno najti skupno pot, ki bo vodila do izboljšanja socialnega položaja v Zasavju ter delavcem vrniti nekdanjo čast in slavo! Situacija je vsekakor prava!

Kakšno perspektivo imajo mladi v Zasavju? Kakšno je njihovo življenje, izbire? Kako razumete situacijo na tem področju?

Mladi v Zasavju so večinoma nezadovoljni s svojo situacijo ter okolico, ki jih obdaja. To se odraža na več načinov: v rasti števila uživalcev drog med mladimi, veliko število alternativnih gibanj, v zadnjem času pa tudi povečanje nestrpnosti in nasilja. Veliko mladih ne dokonča šolanja, saj v Zasavju ne vidijo vizij za svojo prihodnost. Tisti, ki šolanje dokončajo, pa se v veliki meri v iskanju službe in upanju na boljše življenje za vedno izselijo iz teh krajev.

Problem med mladimi je v veliki meri tudi neozaveščenost in nevednost o situacijah, ki se dogajajo okrog njih in v svetu, v katerem živijo. Največ se jih tako prepusti usodi in le nemo opazuje, ko gredo problemi mimo njih, kar pa se v večini primerov seveda ne zgodi. Mlade v Zasavju tako že leta preveva pasivnost. Bolj kot ne se stalno pritožujejo nad situacijo, naredijo pa nič za to, da bi se kaj spremenilo. Redki se odločajo za dejavnosti, kot so organiziranje koncertov, delavnic, debat itn., pa še ti se soočajo z bolj skromnim obiskom prireditev. Pasivnost je ponavadi razlog za odbijajoč odnos do vsega, kar se v Trbovljah dogaja. Nanje se prenaša iz starejših, saj so ti popolnoma otopeli, ker se je življenje v Zasavju od njihove mladosti popolnoma spremenilo. Dogaja se veliko manj, tako za stare kot mlade. Včasih je bilo veliko več prireditev, danes pa se le redke skupine trudijo, da bi se kaj dogajalo, pa še te se soočajo s pomanjkanjem volje obiskovalcev ter nasprotovanjem političnih veljakov.

K pasivnosti je verjetno prispevalo tudi že prej omenjeno množično odpuščanje delavcev v devetdesetih, ki so Zasavce pustila čisto na dnu socialne lestvice v Sloveniji. Vse, kar se danes dogaja v Prekmurju, smo v Zasavju doživljali v 90. letih pa vse do danes. Ljudje so pomanjkanja že tako vajeni, da so povsem resignirani. Vse to pa se je preneslo tudi na mlade. Ti se delijo na različne socialne razrede, kar se takoj vidi po njihovi zunanjosti ter po krajih, ki jih obiskujejo. Norčevanje iz revnih ni nikakršna redkost že v osnovnih šolah.

Mladim je potrebno vzbuditi nekdanji uporniški duh, ki je bil po Zasavju ter celotni Sloveniji in Jugoslaviji v preteklosti tako znan. Spomnimo se samo delavskega upora proti ORJUNI, proteste za delavske pravice in 8-urni delavnik. Pa rudarskih štrajkov v zasavskih rudnikih, ki so odmevali po celi državi in vedno dosegli svoje. Po osamosvojitvi so te revolucionarne ideje zamrle in ljudi je njihova osebna beda in brezbrižnost za sočloveka pripeljala do popolne pasivnosti.

Poglavitna naloga OSE je vnovično prebujenje take miselnosti pri mladih, ki pomeni odločnost postaviti se za svoje pravice ter prenehanje slepega sledenja zmotnim življenjskim smernicam. Izobraževanje, ‘razsvetljevanje’ in iskanje pravih krivcev za socialno bedo je zato tudi ena od naših prioritet.

Zasavje se sooča tudi z ekološkimi problemi, pri čemer je bila v zadnjem času najbolj v ospredju afera, povezana s cementarno Lafarge. Tudi sami ste aktivni v boju proti tej multinacionalki. Nam lahko poveste več o tej zgodbi, predstavite vaše aktivnosti in skupino EkoKrog, s katero sodelujete?

Kot rečeno je med večjimi težavami v Zasavju tudi onesnaževanje. Največji krivec za to je nedvomno trboveljska cementarna, katere niti so vodene s strani francoske multinacionalke Lafarge. Ta namreč mimo vseh zakonskih omejitev, predpisov, pritožb in nenazadnje zdravja ljudi in narave še vedno nezakonito sežiga nevarne odpadke. Posledice tega početja se vidijo že danes, saj se je število rakotvornih bolezni ter bolezni dihal v zadnjih letih drastično povečalo. Strupi, med katerimi so tudi najnevarnejši, se kopičijo v zemlji ter genih ljudi. Posledice tega početja bo regija nosila še dolgo po morebitnem zaprtju cementarne.

Boj proti cementarni Lafarge je trd in težak, saj sta v ozadju gromozanski posel in ogromne količine denarja, zaradi katerih oblastniki ne ukrenejo nič za zaščito zdravja lokalnega prebivalstva. Denar je sveta vladar; prebivalstvo je razdeljeno na ekološke borce in borce za lastno zdravje ter zdravje svojih bližnjih in na tiste druge, ki so ali v sorodu ali v poznanstvu z lokalnimi politiki oziroma zaposlenimi v cementarni. Zaposlenim namreč grozijo z odpuščanji oziroma zmanjšanjem plač v primeru, da se s sežiganjem odpadkov preneha.

Kot OSA se trenutno še nismo aktivno dokazali v boju proti tej problematiki. Prva priložnost za to bo že februarja, ko z lokalno skupino Ekokrog pripravljamo okroglo mizo na to temo. Z Ekokrogom smo vzpostavili kontakte in obojestransko potrdili sodelovanje med skupinama. Naše sodelovanje je šele na začetku, vendar smo odločeni, da gremo z njimi v boj za mater zemljo in za zdravje ljudi.

V preteklosti smo se kot posamezniki odzvali vabilu na protestni shod, ki je potekal junija 2009 v Ljubljani pred Ministrstvom za okolje in prostor ter Okoljsko agencijo ARSO. O tej zgodbi si lahko več preberete na spletni strani Ekokroga, kjer najdete tudi ogromno podatkov in dokaznega gradiva, ki upravičuje njihov boj. Na protestnem shodu se je pokazalo, da je število ljudi, ki so ogorčeni nad dejanji Lafarga veliko, dejstvo pa je, da je v resnici številka še dosti večja. Nadaljevanje ekološkega boja, kakor tudi sodelovanje s skupino Ekokrog je zato še toliko bolj potrebno.

Zasavje je tradicionalno delavska in antifašistična utrdba, kjer so npr. delavci prvi v Sloveniji praznovali 1. maj in kjer je potekal tudi eden izmed prvih antifašističnih uporov. Tudi v zadnjih letih se je zdelo, da v Zasavju med mladimi ni prostora za fašizme v kakršnikoli obliki. Kljub temu pa v zadnjem času poročate o številnih problemih z neonacisti. Ali obstaja organiziran odpor proti vzponu radikalne desnice? Vemo, da je član SNS Barovič že nekaj časa župan Trbovelj. Kakšen je odnos ostalega prebivalstva, recimo starejših, do vprašanja fašizma danes?

V nasprotju z upornim duhom delavstva ideje antifašizma v Zasavju na srečo nikoli niso povsem zamrle. Čeprav je od znamenitega 1. junija 1924 v Trbovljah minilo že veliko let, pa po žilah Zasavčank in Zasavčanov še vedno teče nemirna kri prednikov, ki so našli način ter se ponosno in navkljub velikim izgubam v preteklosti uprli fašističnim idejam. Omembe vredne so tudi ostale protifašistične akcije, ki so tako ali drugače prispevale k zlomu nacifašizma. Zavest o antifašističnem boju prednikov je med prebivalstvom tako še vedno močno zakoreninjena.

Čeprav je Zasavje v preteklosti veljalo za skoraj edino regijo v Sloveniji, kjer se neonacisti niso pojavljali, pa se situacija v zadnjem času na žalost spreminja. Neonacizem je v vzponu, o tem ni nobenega dvoma. Število po večini še golobradih neonacistov je v zadnjih letih ekstremno naraslo. V tej subkulturi se pojavlja vedno več mladih. Največ jih prihaja iz Trbovelj, kar je po svoje razumljivo, saj imajo Trbovlje največje število priseljencev iz Balkana, ki so po njihovem mnenju glavni krivci za socialno bedo v njihovi okolici. Njihove vodje in idejni liderji so stari od 25 do 30 let; to so osebe, ki so v družbenem življenju vedno delovale v ozadju, tu pa jim položaj vodje daje moč in občutek spoštovanja s strani mladih neofašistov. Tarča nestrpnežev so v zadnjem času največkrat člani alternativnih skupin, predvsem mladi punkerji, saj je večina slednjih tudi antifašistov. Nasploh je v Zasavju med mladimi antifašizem zelo razširjen, na žalost pa ne obstaja nobena organizacija oziroma skupina, ki bi se formalno in organizirano borila proti radikalnim desničarjem. V zadnjem času se sicer dogaja veliko manjših spontanih antifa akcij, ki so praviloma uspešne. Pozitivno je tudi to, da so se druge skupine mladih začele zavedati nevarnosti, ki jih prinaša neonacizem ter se začele na svoje načine boriti in upirati. Neonacisti v Zasavju so tako danes že javno prepoznavni in označeni, kar jih postavlja v marginalni položaj ter nemalokrat v situacijo, v kateri se počutijo, da so oni tisti, ki niso nikjer zaželeni. Vendar bo treba še ogromno dela in direktnih akcij, da se bo boj proti neofašizmu razširil v širši populaciji.

Problem glede radikalnih desničarjev nastane pri starejši populaciji, ki novodobnega fašizma ne prepoznava. Starejše prebivalstvo zgodbe o ponovnem pojavu fašizma zaskrbijo. Velika večina jih je namreč sodelovala ali utrpela izgube v antifašistični borbi med 2. svetovno vojno. Novodobni fašisti pa se po večini skrivajo za imenom domoljubi in se na ta način potuhnejo pred starši in starimi starši. V resnici pa so njihovi sinovi ter vnuki včlanjeni v neonacistične mreže kot sta Blood and honour in Headhunters. Vendar resnica vedno pride na dan in slej ko prej padejo maske pri vsakem neonacistu. Headhunters Trbovlje je sicer lokalno najnovejša in največja nevarnost družbe. V Zasavju je tudi veliko število borčevskih organizacij ter prireditev in proslav v čast antifašističnega odpora. Sodelovanje s temi organizacijami bi si v prihodnosti želela in v veliko čast štela tudi OSA.

Ima Zasavje tradicijo anarhističnega organiziranja in delovanja? Poznate kakšne primere iz preteklosti? Kakšno je zanimanje mladih za revolucionarno aktivnost?

V preteklosti se na našem območju niso pojavljale nikakršne organizirane skupine, ki bi delovale po načelih anarhizma, tako da tradicije anarhističnega organiziranja ni. Pred leti je obstajalo nekaj posameznikov iz Zagorja, ki so sodelovali s Social-anarhistično federacijo. Ti so s SAFovim anarho-sindikatom pomagali tudi pri organiziranju prej omenjenega delavskega protesta delavk Peka.

Med mladimi je sicer zanimanje za anarhizem različno. Obstaja kar nekaj posameznikov, ki so si želeli delovanja v takšnih skupinah, zato upamo, da se bodo pridružili OSI ter skupaj z nami poskušali odpreti oči še ostalim. Sicer je anarhizem večini mladih poznan le skozi punk kulturo, ki je v Zasavju prisotna že 30 let in na srečo ponovno v vzponu. Mladi so jezni in iščejo izhod iz težav, ki jih obkrožajo. Zanimanje za revolucionarno aktivnost je veliko, vendar na žalost zaenkrat ostaja le pri besedah. Velik problem med mladimi je namreč prav nevednost in nerazgledanost glede anarhizma, saj v preteklosti v Zasavju ni bilo prostora, kjer bi svoje znanje lahko nadgrajevali. Kot že rečeno, upamo, da se bo ta trend obrnil s pojavom OSE in njenih prostorov.

Nam lahko predstavite svojo skupino OSA? Kdaj in s kakšnim namenom je nastala? Kakšne perspektive imate za delovanje v bodoče?

OSA (Organizirana skupnost anarhistov) je formalno nastala novembra 2009, v glavah večine pa je živela že leta prej. Situacija v Zasavju, Sloveniji in svetu nas je namreč združila in pojavila se je ideja o ustanovitvi takšne skupine. Kot vsi začetki je bil tudi naš težak, vendar smo se skozi nastajanje ter obnavljanje naših prostorov nenehno učili drug od drugega ter utrjevali tovariške vezi.

Naš glavni namen je širiti znanje in resnico o anarhizmu med ljudmi ter izvajati anarhijo tako v teoriji kot praksi. Solidarno podpiramo vse zatirane člane družbe v njihovi borbi za boljši jutri po vsej Sloveniji, kakor tudi drugje po svetu. Solidarni smo z vsemi oblikami samo-organiziranega upora, pa naj si bo to spontana samo-organizirana delavska stavka, študentski boj, upor zatiranih in marginalnih manjšin, ljudske vstaje, boj za mater naravo, antifašistične akcije…

Za prihodnost imamo veliko načrtov, ki pa bodo sedaj, ko že imamo urejene prostore, lažje dosegljivi. Apeliramo tudi na mlade v Zasavju, da se nam pridružijo, v kolikor se idejno prepoznajo v kateri od naštetih borb. Vsakega zainteresiranega posameznika bomo veseli ter ga bomo sprejeli kot enakovrednega tovariša oziroma tovarišico.

Omenili ste odpiranje avtonomnega prostora v Trbovljah. Nam lahko predstavite ta projekt?

Avtonomni prostor si želimo odpreti, vendar trenutno delujemo v najetih prostorih. To spodbija našo avtonomijo. Odpiramo prostor, v katerem je knjižnica z anarhistično vsebino in kjer so na voljo časopisi in zgibanke o trenutnem revolucionarnem dogajanju na zemeljski kugli. Mladim želimo nuditi prostor za drugačno preživljanje prostega časa. Mlade, ki se imajo za anarhiste želimo podučiti, da anarhija ni razbijanje steklenic. V prostorih bodo potekale diskusije o lokalnih in svetovnih problematikah, projekcije filmov in diskusije o njih.

Zakaj ste se pridružili Federaciji za anarhistično organiziranje, kako jo razumete in kaj od projekta pričakujete?

Federaciji smo se pridružili iz več razlogov. Anarhistično gibanje mora delovati združeno, ko je to potrebno. Sicer vsaka ekipa deluje kot samostojen člen in ima svoje cilje delovanja. Medsebojno se ne omejujemo in smo avtonomni. Sodelovanje z ostalimi skupinami v FAO krepi vsako lokalno skupino in posledično celotno federacijo. Naše sodelovanje s FAO pa ni brezpogojno, člani bomo le toliko časa, dokler imamo zagotovljeno popolno avtonomijo. Seveda smo jo do sedaj imeli. FAO nam je pomagal tudi v obliki denarne pomoči (preko darovanih izvodov Avtonomije).

Hvala za intervju in upajmo na uspešno sodelovanje tudi v prihajajočih projektih!

Pogovor je bil originalno objavljen v 2. številki anarhističnega časopisa Avtonomija.

Več o Organizirani skupnosti anarhistov Zasavje najdete na njihovi spletni strani:

• OSA Zasavje

Ostale prispevke iz rubrike najdete na:

• Intervjuji