Kdo se boji črnega moža?
Anarhizem v času vsesplošne krize ponuja številne uporabne predloge.
V začetku tisočletja je množično družbeno gibanje proti ekonomski globalizaciji jasno in glasno opozarjalo na posledice neoliberalne politike. Gibanje gibanj je tedaj napovedovalo krizo širokih razsežnosti, ki bo socialno, ekonomsko in politično situacijo pripeljala do točke, ko bo ta postala nevzdržna in poti nazaj več ne bo. Kronična negotovost, brezbrižno izkoriščanje ter okrepljene socialne razlike in revščina so danes realnost za veliko večino ljudi. Takrat teh protestov oblasti niso upoštevale, vsebino javnih razprav pa načrtno omejile na vprašanje nasilja „protiglobalistov“.
Ko je pred časom tudi uradna ideologija sprejela stališče, da je zdaj ta kriza tukaj, se politika vladajočega razreda ni spremenila. Čeprav so oblastniki krizo zakuhali sami, njeno breme preprosto prelagajo na ljudi. Na tiste ljudi, ki se jim prav zaradi te politike družbeni položaj in življenjski standard močno slabša. Rešujejo banke in tajkune, hkrati pa od ljudi zahtevajo zategovanje pasu, krčijo socialne pravice, dodatno prekarizirajo trg dela in nadaljujejo neoliberalni napad na javni prostor, javni interes in javno dobro. Vse obetajoče se reforme bi naj menda morali sprejeti, ker naj bi nam brez njih grozil “grški scenarij”. Zelo verjetno, a tudi predlagane reforme pozitivnega izhoda iz nastale situacije zagotovo ne prinašajo. Po zakonu o malem delu, nam zdaj ponujajo še pokojninsko reformo in zakon o delu na črno. Prav neverjetno, da od nas pričakujejo podporo tem reformam, ko pa so te v direktnem nasprotju z našimi interesi. Kot da bi živeli v harmonični družbi konsenza, ne pa v družbi, ki jo kolje razredni boj! Pred dnevi so uradne institucije tudi “znanstveno” potrdile dejstvo, da živimo danes precej slabše kot še pred nekaj leti. Zagotovo se ta trend ne bo ustavil. Nedvomno krivda za tako stanje ni na naši strani, hkrati pa je naivno pričakovati, da bi delo v slabših pogojih, dlje časa in za nižje plače (če sploh) lahko izboljšalo naša življenja.
Ekonomska kriza je poleg socialne zdaj prinesla še politično krizo. Nezaupanje do Vlade je na najvišji ravni v zgodovini Slovenije, pomemben podatek pa govori o tem, da ne gre zgolj za nezaupanje do konkretne Vlade, temveč gre v veliki meri tudi za nezaupanje do vseh političnih strank in parlamentarizma nasploh. V prazničnih dneh ob koncu aprila in v začetku maja so tudi »duhovni« medijski voditelji večkrat javno izrazili mnenje, da potrebujemo prelom s strankarsko politiko in radikalno alternativo, saj naj bi tudi predčasne volitve ne rešile ničesar. Stališče, ki ga anarhisti konsistentno zagovarjajo že 150 let, na lokalnem nivoju pa ga je Federacija za anarhistično organiziranje eksplicitno izrazila tudi pred kratkim, z aktivnim bojkotom zadnjih lokalnih volitev.
“Danes ni čas za medsebojno napadanje in tekmovalnost, ni čas za borbo idej po matricah iz davno minulih časov. Čas je za korektno in odprto razpravo v čim širšem krogu ljudi, tako o vprašanjih, ki nas delijo kot o vprašanjih, ki nas združujejo.”
V situaciji, ko iz dneva v dan jasneje padajo vse iluzije o humanem obrazu kapitalizma in o uporabnosti parlamentarne demokracije, se zdi, da lahko anarhizem ponudi veliko odgovorov. Njegovo teorijo o družbenih, ekonomskih in političnih odnosih v današnji družbi, o vlogi države in političnih elit, predstavniški demokraciji in še čem, iz dneva v dan potrjujejo dejstva. Tako kot so zgodovinska dejstva potrdila vrednost sporočil, ki so jih pred desetimi leti izražali “protiglobalisti“. A vrednost anarhizma ni zgolj v njegovi zmožnosti analize obstoječega stanja. Njegova vrednost je predvsem v alternativah, ki jih ponuja, oziroma v predlogih za izbiro poti, ki lahko vodijo v alternative širših razsežnosti. Anarhizem namreč ni in nikakor ne želi postati totalna ideologija s totalnimi vizijami, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja. Njegov domet je skromen, a v praksi zelo pomemben. Ideje samoorganizacije, horizontalnega povezovanja namesto hierarhij, direktno-demokratično odločanje namesto predstavništva in neavtoritarni odnosi, so že danes del prakse številnih naprednih družbenih gibanj, ki te ideje potrjujejo za uporabne. Anarhistično gibanje lahko s svojimi izkušnjami ter na podlagi dolgoletnega preizpraševanja in nadgradnje le-teh, tovrstne poskuse samo dodatno okrepi.
V teh razmerah vladajoča ideologija seveda še bolj kot ponavadi pridiga proti alternativam te vrste. Tudi represivni organi z nadzorom in pritiski na vse tiste, ki si drznejo razmišljati o nečem onkraj obstoječega, vestno izvajajo svoje poslanstvo. A to ne preseneča. Anarhistične tendence so bile vedno v nasprotju z interesi vladajočega razreda ter njegovih pomagačev in so bile zato skozi zgodovino vedno sistematično diskreditirane in zatirane. Preseneča nekaj drugega: da tudi na lokalni aktivistični in proti-kapitalistični sceni, v prostoru skupnega, obstajajo agitacije proti anarhizmu (večinoma res precej banalne), politično špekuliranje in tekmovalost. O vzgibih tovrstnega delovanje ne bi ugibali, smo pa prepričani, da to ne more biti v interesu gradnje skupnega. Notranji konflikti in izključevanja namesto povezovanja na radikalni levici (ta izraz uporabljamo v pomanjkanju boljšega poimenovanja) so simptomi nezrelega političnega delovanja, ki je tudi v zgodovini že nič kolikokrat onemogočilo pomembne preboje. Danes ni čas za medsebojno napadanje in tekmovalnost, ni čas za borbo idej po matricah iz davno minulih časov. Čas je za korektno in odprto razpravo v čim širšem krogu ljudi, tako o vprašanjih, ki nas delijo kot o vprašanjih, ki nas združujejo. Šele na podlagi skupne diskusije, s soočenjem argumentov in praks, lahko pridemo do skupnih odgovorov, ki bodo relevantni v širšem družbenem smislu. A taka diskusija na ravni gibanja in tovrstni preboj je mogoč samo v razmerah, kjer obstaja vzajemno prepoznanje, spoštovanje in priznavanje avtonomije vsem vpletenim. Ključno pa tudi preko skupnega delovanja na osnovi dogovorjenih principov in dogovorov. S ponavljanjem starih in ne ravno jasnih zgodb ter obrabljenih fraz k temu procesu ne prispevamo. Smo tukaj in zdaj, praksa govori zase. Pripravljeni na kritiko, predloge in skupno akcijo.
Za vse, ki vas zanima začetek ali nadaljevanje tega procesa, bo ena od priložnosti za odpiranje vizije skupnega tudi na Anarhu, dnevih avtonomne politike in kulture v Trbovljah. In črno-rdečih zastav na tem dogodku ne gre razumeti kot izrazov želje po hegemoniji v gibanju, saj tega niti anarhizem niti njegove zastave nikoli niso in ne sporočajo!
Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 23. številki, ki je izšla maja 2011.
Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:
