Sanje politikov so naša nočna mora, bojkotirajmo volitve!
Pred tremi leti smo se zavedali, da volitve ne prinašajo sprememb. Zavedali smo se, da bomo ob koncu mandata le še bolj revni, opeharjeni, izkoriščani, marginalizirani, razočarani. In da bodo zato krivi politiki, ki delajo zgolj za lastne interese in so zato naši razredni sovražniki. A soočeni s povsem realno nevarnostjo ideologije Ambrusa smo se pustili prepričati, da moramo ustaviti desničarsko strahovlado in številni so šli na volitve s cmokom v grlu in si prisegli, da je to res zadnjič.
Tri leta kasneje je jasno, da glas za parlamentarno levico, ne glede na to, za kakšno alternativno se prodaja, pomeni enak ekonomski fašizem, kot ga pomeni glas za parlamentarno desnico. To lekcijo smo se naučili na najhujši možen način. Z več kot 11- odstotno brezposelnostjo, z več kot 200.000 ljudmi, ki živijo pod pragom revščine, čeprav hodijo v službe, z – za zdaj - ustavljeno pokojninsko reformo, ki bi vse po vrsti prignala do smrti, z grozečo reformo trga dela, ki bi prekarizacijo dokončno uzakonila in razširila na vse sloje, z dvigi šolnin in z grožnjami z zdravstveno reformo, ki bi nam okrnila dostop do zdravstvenih storitev. Zato je danes jasno: lažnim obljubam ne bomo nasedli nikoli več!
Parlamentarna demokracija si tega imena ne zasluži, saj v resnici predstavlja vladanje elite po pravilih, ki si jih določa sama in ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Z volitvami želi vladajoči razred le legitimirati svojo nadvlado in podaljšati obstoj kapitalističnih ekonomskih proizvodnih odnosov, hierarhije, odtujenosti in izkoriščanja. Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Zaman lahko med njimi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, baronov ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij. Politični sistem in oblast ljudi spremenita v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti. V gonji za dobičkom, kjer se meja med državo in kapitalom vse bolj briše, postaja politična ideologija nepomembna, saj je edino, kar šteje, vse več in več denarja. Jasno, na račun večine ljudi, ki se morajo namesto s sanjami o boljšem življenju zadovoljiti s človeka nevrednim životarjenjem iz dneva v dan.
V času krize so maske političnih prevarantov padle. Vsak se krčevito bori za najboljši izplen kopnečega bogastva in bolj kot kdajkoli prej je jasno, da je edina razlika med politiki lepotne narave. Če skrbno pogledate njihove programe, boste hitro opazili, da med njimi vlada strašljivi konsenz o politikah zategovanja pasu, o varčevanju za vsako ceno na račun državljanov in reševanju bank, kapitalistov in njihovega sebičnega hlastanja po dobičku. Interesi ljudi so pozabljeni.
“Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji.”
V Federaciji za anarhistično organiziranje zato pozivamo, da tokratne in vse prihodnje volitve bojkotiramo. Ne pristajamo na cinične očitke, da je potrebno za to, da kaj spremeniš, sodelovati v cirkusu, ki se mu reče volitve. Bojkot ni naivno nasprotovanje družbeni folklori, ampak premišljeno politično dejanje. S tem se ne odpovedujemo nikakršni pravici, ki je nikoli nismo hoteli, temveč prevzemamo kontrolo nad našimi življenji. Zavzemamo se za participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju. Edino tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja, je namreč demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja hierarhične modele odločanja v političnem, akademskem ali ekonomskem polju.
Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom, in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili. To posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete ter univerze v samoupravne kolektive, kjer bi se na skupščinah neposredno odločalo o vseh perečih vprašanjih. Tu bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravne razporeditve kapitala.
Ti procesi od vseh nas vsekakor zahtevajo večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih ljudi. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, solidarnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokracijo. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi. Okrepiti moramo medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.
Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja. V tem sistemu smo obsojeni na to, da lahko le obstajamo, ne smemo pa živeti. A mi nočemo hoditi skozi življenje kot duhovi. Zato bomo radikalni toliko, kot je radikalen svet, ki nas obdaja. Čas je, da političnim oportunistom rečemo odločen ne. Zato 4. decembra ne pojdimo na volišča, ampak na ulice. Srečajmo se z ostalimi tovarišicami in tovariši. Bojkotirajmo volitve in začnimo s pravo demokracijo!
Mesečni uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek je bil objavljen v 27. številki, ki je izšla novembra 2011.
Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:
Ne spreglejte tudi kampanje proti parlamentarnim volitvam 2011:
