Boj za javno univerzo
Vlada poskuša z rokohitrsko spremembo zakona o visokem šolstvu ponovno pretočiti javna sredstva v zasebne žepe ter uničiti avtonomijo univerze.
Podrediti si želijo Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu in tako olajšati akreditacijo programov zasebnih visokošolskih zavodov ter odvzemanje veljavnih javnih programov. Visokošolski trg odpirajo tujim programom, ki bi nastopali s šolninami in bili tako nedostopni širši javnosti. Tretja sprememba - določanje obsega pedagoške dejavnosti zgolj s strani vodstva univerz - ob hkratnem znižanju proračunskih sredstev za visoko šolstvo nujno pomeni legitimacijo odpuščanja delavk in delavcev na račun povečane obremenitve tistih, ki bodo ostali.
Vlada je z zakonom o uravnoteženju javnih financ močno posegla v proračune univerz, ki že pred tem niso imele dovolj sredstev za izvajanje druge bolonjske stopnje. Slednja naj bi za razliko od tretje stopnje, kjer že zdaj veljajo škandalozno visoke šolnine, ostala brezplačna. V proračunih za prihodnji dve leti se sredstva še bolj nižajo. Vlada si je pri tem oprala roke in umazano delo prepustila vodstvom univerz. Jasno je, da bodo slednja morala zaradi zmanjšanja sredstev ali odpuščati ali uvajati šolnine. Verjetno pa oboje.
Namesto da bi se vodstva univerz odkrito pogovorila s svojimi zaposlenimi in študenti, je največ, kar uspejo izustiti, ogorčenje. Medtem pa delavce silijo v predčasno upokojevanje in pohlevno izvršujejo vlogo rablja, ki jim je resda bila vsiljena, a bi jo lahko zavrnili. Tako vodstva univerz še enkrat več kažejo, da njihovi interesi niso interesi visokošolskih delavcev in študentov, zato je od njih nesmiselno pričakovati borbenost in podporo. Redki trenutki razsvetljenja pač ne spremenijo njihovih strukturnih pozicij, na katerih branijo obstoječi družbeni red. Od njih zavezništva ne moremo in ne smemo pričakovati.
Univerza je ideološki aparat države
V trenutku, ko univerzi grozijo tako korenite spremembe, se od študentov in univerzitetnih delavcev pričakuje, da se bodo postrojili v javnem ogorčenju nad tem ali onim ministrom ter nad nezaslišanim posegom v avtonomijo. Od nas se pričakuje, da bomo branili svetost univerze. A kakšna je univerza, ki naj bi jo branili? To je univerza, ki je po svoji strukturi ostala v srednjem veku. Cehovsko organizirano združenje v svojo sredo spušča le nepotistično izbrane posameznike, ki s svojo miselnostjo ne delajo preveč škode, temveč pridno sodelujejo pri pajdašenju z neoliberalnimi projekti in vrednotami. Univerza je glavni element ideološkega aparata države, s svojo hierarhično organiziranostjo pa reproducira dominantno ideologijo. Izkorišča mlade delavke in delavce, ki v prekarnih pogojih brez vsakršne varnosti životarijo iz projekta v projekt. Namesto kritičnega mišljenja vzgaja potrošništvo, namesto teorije, ki bi lahko gradila razredno zavest, producira znanje, ki ohranja družbo, razklano z razrednim bojem. Je to torej univerza, ki bi jo morali braniti?
Odgovor je seveda ne. Temu pritisku pa ne smemo nasedati. Ko nasprotujemo posegom v financiranje javne univerze tega ne počnemo zato, ker hočemo pri življenju ohranjati pijavkarske univerzitetne mandarine in njihov zaprt, nedostopen hierarhični raj. Zavedati se je namreč treba, da je univerza kljub temu, da deluje predvsem v službi države in kapitala, tudi prostor srečevanja. Je prostor, kjer se kapitalizem vsakodnevno reproducira, a je tudi vsakodnevno izzvan in se lomi. Je prostor, kjer se v boju sklepajo zavezništva. A ne sama po sebi. In ne z vodstvom. Ta zavezništva se rojevajo med delavkami in delavci, med študentkami in študenti. Ne v učilnicah, temveč na zasedenih hodnikih.
»Avtonomna univerza nam ne pomaga nič, če nas obdaja svet, ki še naprej deluje po vrednotah in pravilih družbene elite, ki živi na račun izkoriščanja večine prebivalstva. Zato je edina rešitev, da se organiziramo povsod - kjer delamo, živimo, študiramo.«
Novi družbeni odnosi se ne producirajo med pogajanji z vodstvom ali, ko lahko vsake toliko za študentsko aktivnost uporabimo prostor, ki je tako ali tako naš. Ne producirajo se, če dopustimo, da nas nevtralizirajo tako, da nas vključijo v strukture, odbore in svete, kjer je naše sodelovanje le legitimacija njihove moči. Ne producirajo se, ko se na študentskih volitvah borimo za funkcionarska mesta, pa čeprav z najboljšimi nameni in čeprav vsi vemo, da je potrebno študentske funkcionarje odpraviti, saj skrbijo zgolj za polnjenje lastnih žepov in grajenje svojih karier. Novih družbenih odnosov ne bomo zgradili tako, da bomo sodelovali v državnozborskem cirkusu, kamor nas povabijo na razpravo, ki nikogar ne zanima, je nihče ne posluša ali celo upošteva. Če pristanemo na njihovo igro, smo jo že na začetku izgubili.
Radikalna samoorganizacija
Samoorganizirani študijski proces, ki bo dostopen vsem, ne bo poznal hierarhij ter dominacije in bo temeljil na direktno-demokratičnih principih ter anti-kapitalističnih vrednotah. Nihče nam ga ne bo odobril, priznal ali podaril, izboriti si ga bomo morali sami. Vendar se pri tem ne smemo ustaviti zgolj pri univerzi. Avtonomna univerza nam ne pomaga nič, če nas obdaja svet, ki še naprej deluje po vrednotah in pravilih družbene elite, ki živi na račun izkoriščanja večine prebivalstva. Zato je edina rešitev, da se organiziramo povsod - kjer delamo, živimo, študiramo.
Jasno je, da pri tako grobih napadih na univerzo ne moremo stati križem rok in se utapljati v samozadovoljujočemu cinizmu. A pri tem ne smemo izgubiti fokusa. Univerza se mora v svoji strukturi in delovanju radikalno spremeniti od spodaj. Našega boja je namreč vredna zgolj javna univerza, osvobojena spon dominacije, kapitala in države. Boj za javno univerzo zato ni boj za staro pravdo. Ni boj za stanje, v katerem peščica mandarinov živi na račun vseh ostalih. Je boj za nove pravice in drugačno družbo. Šele tak boj je resnično naš.
Članek je bil originalno napisan za in objavljen v 29. številki redne okrožnice Anarhistka (november 2013).
Ostali prispevki iz rubrike:
