Sindikati so pred odločitvijo: ali bodo v skladu z željami svojih socialnih partnerjev pazniki nove revščine ali pa se bodo v skladu s potrebami svojega članstva postavili na stran aktivnega boja za nove oblike družbenega življenja.

Sindikati kot najmočnejša politična sila delavstva ves čas ignorirajo ljudske vstaje in se nočejo jasno opredeliti do njih. Celo več, z novo reformo trga dela so pristali na še nekaj znižanih delavskih pravic in nam nakazali, da njihov reformizem in popuščanje ne poznata meja. Če smo jih še pred nekaj tedni opominjali, da so svoje članstvo v vseh teh letih napredovanja procesov opustošenja družbe že neštetokrat pustili na cedilu, in da pomenijo vstaje novo priložnost za premislek o tem, kakšno vlogo želijo igrati v prihodnje, je danes jasno, da imajo na voljo le dve možnosti: lahko se odločijo, ali bodo v skladu z željami svojih socialnih partnerjev pazniki nove revščine ali pa se bodo v skladu s potrebami in aspiracijami svojega članstva in družbe nasploh končno enkrat postavili na stran aktivnega boja za nove oblike družbenega življenja.

Vztrajno nižanje delavskih pravic

Danes se ne sprašujemo več, na katero stran so se sindikati postavili. Tako pokojninska kot reforma trga dela sta bili sprejeti. Državni zbor RS jo je sprejel z veliko večino. Celo več, nobenega glasu proti ni bilo. Ko se politiki tako poenotijo, bi to moral biti jasen znak za ljudi, da je nekaj hudo narobe in da je čas za alarm. Naša delovna zakonodaja je postala še bolj fleksibilna, čeprav imamo že dolgo poleg redno zaposlenih delavcev, ogromno skupino prekarnih delavcev (migrantske delavce, delavce za določen čas, delavce, ki delajo prek avtorskih in podjemnih pogodb, samozaposlene, delavce, ki delajo prek študentskih napotnic, pripravnike,…) in je delež začasnih zaposlitev v Sloveniji nad povprečjem EU. Prekarna zaposlitev med mladimi obsega več kot 70 odstotkov vseh zaposlitev, kar nas uvršča na prvo mesto v EU. Kljub tem dejstvom so sindikati z novo reformo trga dela pristali na manj varnosti in lažje odpuščanje starejših delavcev, skrajšujejo se odpovedni roki pri odpuščanju, nadomestilo plače za čas čakanja na delo doma se iz sedanjih 100 % znižuje na 80 %, prav tako delavec, ki bo pri delodajalcu zaposlen manj kot pet let, ne bo upravičen do odpravnine ob upokojitvi, uvaja se začasno in občasno delo za upokojence, potreba po delu za določen čas se bo po novem presojala zgolj po potrebi po delu in ne več tudi po delavcu, in kar je najbolj nevarno in strah vzbujajoče, da je odpravljena časovna omejitev napotitve agencijskega delavca k uporabniku, ki je bila doslej enoletna. Agencijsko delo, oziroma legalizirana trgovina z ljudmi, ne sme nadomestiti klasičnih delovnih razmerij. Nova zakonodaja prinaša kvote za agencijsko delo, toda če vemo, da zdaj agencijski delavci v Sloveniji sestavljajo približno odstotek zaposlenih, je kvota, ki dovoljuje 25 odstotkov zaposlenih preko agencij, nerazumljivo visoka. Prav tako se je treba zavedati, da bodo te kvote omejujoče zgolj za redka podjetja, za druga bodo morda pomenile celo spodbudo, da število agencijskih delavcev povečajo.

Delodajalci in politiki še vedno slepo sledijo neoliberalni paradigmi, ki za krizo krivi »rigiden« trg dela, preveliko in potratno javno upravo, preveč premoženja v državni lasti in regulacijske zakonske omejitve in predpise, ki varujejo gospodarstvo in delavce pred multinacionalkami. Največji problem vidimo v tem, da na to igro pristajajo sindikati, ki se odločneje ne uprejo vztrajnim predlogom o zniževanju ravni delavskih pravic. Nekaj pravic manj lansko leto, nekaj letos, nekaj prihodnje leto - tako že danes večina ljudi životari na robu revščine, medtem ko ogromna množica že dobro ve, kaj pomeni biti reven in odvisen od humanitarnih organizacij in njihove pomoči.

»Premisliti je potrebno nove oblike sindikalnega boja, ki bodo v prvi vrsti stremele k ukinjanju najbolj odurnih oblik zaposlovanja, kot so agencijsko delo in študentsko delo ter ugotoviti načine, s katerimi bi lahko zaščitili in povečali varnost tistim prekarnim delavcem, ki jim narava dela ne dopušča drugačnih oblik zaposlitve.«

Sindikate delavcem!

Na terenu opažamo, da je sindikalno članstvo veliko bolj revolucionarno in odločeno za boj kot samo vodstvo sindikatov, ki se v veliki meri podreja ultimatom kapitalistov. Odločno podpiramo vse tiste člane sindikatov, ki so se na ravni svojih bazičnih stavkovnih odborov odločili za stavko in torej za bolj odločen nastop pri zaščiti skupnih interesov. Obenem jih pozivamo, naj strnejo/mo svoje vrste in pošljejo/mo v upokojitev vse tiste sindikaliste, ki so pozabili, kaj pomeni odločen, brezkompromisen, radikalen in revolucionaren delavski boj in naj vrnejo/mo sindikate delavcem. Ne pozabimo, da so sindikati naša moč in naša obramba.

Sanje kapitalistov so naša nočna mora

Posebna zgodba so prekarni delavci, ki v veliki meri niso sindikalno organizirani in niti največje sindikalne centrale ne vidijo razloga, da bi jih vključile v sindikate. Gre za ogromno množico segmentiranih delavcev, ki nimajo nikakršne politične moči. Prekarni delavci so produkt postkapitalizma, to so tisti delavci, ki se zaradi pogodb za določen čas niti ne upajo včlaniti v sindikate, to so številni migrantski delavci, ki niti jezika dobro ne razumejo in so prisiljeni delati pod vsakim minimumom, to so delavci, ki delajo preko avtorskih in podjemnih pogodb ali pa kot samozaposleni in si sami plačujejo socialne prispevke in do njih delodajalec »nima nikakršnih obveznosti«, to so študenti in dijaki, ki delajo od danes do jutri v številnih podjetjih po Sloveniji brez kakršnekoli zaščite in varnosti, to so delavci, ki delajo preko agencij za posredovanje dela in so že v štartu dvakratno izkoriščani: od delodajalca, za katerega opravljajo storitev kot mezdni delavci, in s strani agencije, ki pobira provizijo na račun njihovega dela. Vse te delavce je potrebno organizirati in povezati v sindikate prekarnih, »neuvrščenih« in tako vzpostaviti novo fronto delavskega boja, ki ga trenutni sindikati niti ne zaznajo ali pa ga ne razumejo; če pa ga razumejo, se mu spretno izogibajo, saj večina teh delavcev ni njihovih članov, kar pa je zanje edini merodajni kriterij zastopanja. Z odprtjem te fronte bi kapitalistom zadali udarec, ki ga niso pričakovali in ki so se mu s segmentiranjem dela že skoraj popolnoma izognili. Premisliti je potrebno nove oblike sindikalnega boja, ki bodo v prvi vrsti stremele k ukinjanju najbolj odurnih oblik zaposlovanja, kot so agencijsko delo in študentsko delo ter ugotoviti načine, s katerimi bi lahko zaščitili in povečali varnost tistim prekarnim delavcem, ki jim narava dela ne dopušča drugačnih oblik zaposlitve.

Delavska akcija je nočna mora kapitalistov

Ne moremo več pristajati na ohranjanje obstoječega sistema z njegovimi praznimi kompromisi in drobtinicami, potrebne so revolucionarne spremembe. Začeti je potrebno pri obstoječih sindikatih, ki jih je potrebno radikalizirati in preoblikovati iz reformističnih v revolucionarne. V kolikor se to ne da in bodo »stari« sindikati s svojo rigidnostjo in birokratsko omejenostjo omejevali radikaliziranje delavskega boja, je potrebno vzpostaviti nove sindikate, ki bodo kmalu razkrinkali dvolično vlogo reformistov in jih odvrgli na smetišče zgodovine. Nasprotno od sindikatov, kot jih poznamo danes, kjer sindikat upravljajo izbrani predstavniki, povečini plačani birokrati, se revolucionarni sindikat upravlja iz baze, kjer o vseh odločitvah odloča samo članstvo, torej delavci in delavke. Nobeden predsednik sindikata ne more v imenu svojega članstva sprejemati odločitve, ki bodo vplivale na vse delavce, ne da bi pri tem dobil podporo, mandat in pooblastilo članstva. Prav tako se nihče ne more odločati o tem, ali naj se neka stavka začne oziroma konča, v kolikor to ne odloči samo članstvo sindikata. Vsa moč sindikata mora biti decentralizirana in v rokah članstva, najvišji organ pa mora biti delavska skupščina sindikata. Prav tako kot reformistični sindikat se bo tudi revolucionarni sindikat boril za trenutno izboljšanje položaja delavstva, toda nikoli si ne bo zatiskal oči in se sprenevedal, da bodo boljši delovni pogoji prišli sami od sebe, oziroma da lahko delavci pričakujejo bolj humane pogoje dela od nehumanega ekonomskega sistema, v katerega smo vpeti. Zato bomo našim razrednim sovražnikom vzeli tisto, kar nam pripada, in bomo vso svojo energijo usmerili v popolno ukinitev mezdnega sistema in vzpostavitev delavske samoorganizacije. Naj nam bodo za zgled podjetja iz bližnje okolice, kot so Domel iz Železnikov, ki je v 100% lasti delavcev in tudi v teh »kriznih« časih ustvarja dobiček, ladjedelnica Uljanik iz Pule, ki je v večinski lasti delavcev in posluje z dobičkom, najnovejši primer delavskega prevzema časopisa Gorenjski glas in ne pozabimo na delavce v Luki Koper, ki razmišljajo o načinih, kako vrniti Luko nazaj v družbeno last, saj ne pristajajo na zaplembo svojega premoženja iz devetdesetih let in nacionalizacijo družbenega premoženja, ki so ga sami ustvarili in gradili.

Prekiniti proces

Protesti brez sindikatov oziroma brez prekinitve delovnih procesov so kot pištole brez nabojev. Podobno je s stavkami ob sobotah. Politična in gospodarska elita nas jemlje resno edino takrat, ko ji prekinemo reden dotok prihodka, zato so stavke edina prava in konkretna metoda delavskega boja. Spomnite se samo samoorganizirane stavke v Gorenju in hitrosti uresničevanja delavskih zahtev. “Spodobni” miroljubni protesti, ki vključuje tudi deljenje rožic policistom, vladajočih elit ne ganejo. Na takšen način lahko protestiramo mesece in leta, življenje bo teklo dalje, elite bodo še vedno bogatele in nas izkoriščale, mi bomo pa v istem »zosu«. Zgoraj napisano ne aludira na to, da zagovarjamo nasilne proteste, temveč da je potrebno protestirati na tak način, ki bo ogrožal obstoj elit. Miroljubni protesti so lahko močno orožje in sila, toda le takrat, ko za seboj potegnejo množice stran od delovnih procesov, torej, ko ljudje stavkajo in prekinejo ustvarjanje dobička tem elitam. Zato potrebujemo revolucionarne sindikate.

Revolucionarni sindikati morajo graditi svojo moč na solidarnosti in izobraževanju delavstva in šele takrat, ko bomo imeli organizirano mrežo revolucionarnih sindikatov, lahko sprožimo tektonske premike, ki bodo elitam pognale strah v kosti. Brez njih ne bomo nikoli dosegli moči, razsežnosti in sile, ki je potrebna za korenite družbene spremembe.

Članek je bil prvotno objavljen v 31. številki redne okrožnice Anarhistka (april/maj 2013).

Ne spreglejte:

• Stavka v Luki Koper

Več prispevkov iz rubrike:

• Delavski boji
• Članki