Ljubljanska parada ponosa je že od nekdaj dogodek dvoumnega pomena. Po eni strani gre za hvale vredno demonstracijo poguma »biti drugačen« v prevladujoče konzervativnem okolju, po drugi pa za že povsem mainstreamovski dogodek, ki tradicionalno koketira z vsakokratnim politikantskim razredom, s poudarkom na tistem običajno imenovanim liberalna levica. Pri tem se omenjena drugačnost v resnici perpetuira skozi vzpostavitev razlike med nami (osebami LGBTIQ identitete) in ostalimi (zgolj domnevno heterospolno usmerjenimi osebami). Pri vsem tem parado zaznamuje nevladniški pristop k organizaciji, ki ne dopušča horizontalnega načina opolnomočenja vseh, ki se vidijo znotraj LGBTIQ konteksta. Kar se je na letošnji paradi pokazalo v nekoliko jasnejši luči.

Kljub deklarativno izkazanem interesu organizatorjev, da bi v dogajanje vključili različne zatirane skupine kot so izbrisani, prekerni in Romi (teh med govorci ni bilo) ter izpostavljanju potrebe po solidarnosti, se je v praksi pokazalo nerazumevanje osnovne smernice emancipatornega boja: istosti v drugosti. Parada se je še enkrat zaključila z nastopi izbrancev na groteskno predimenzioniranem odru. Manifestacijo so spet skazili govori predstavnikov ljudstva, ki v resnici ne predstavljajo nikogar. Troika župan-ministrica-predsednik bi naj legitimirala prizadevanja skupnosti za priznavanje pravic in enakosti pred zakonom istospolno usmerjenih oseb in njihovih družin ter zagotovila odpravo diskriminacije? Z njihovo prisotnostjo – poskusom rehabilitacije neoliberalne elite – so organizatorji parade v resnici zgolj potencirali teror in fatamorgano pravne države. Marsikateri pripadnik LGBTIQ skupnosti namreč ni želel podpreti parade, ki naj bi jo s svojimi govorancijami okronali skorumpirani elitisti, in to praktično tik za serijo množičnih protestov zoper taisti poltikantski razred gotovih. Parada se preprosto ne more postaviti v neko varno področje zunaj obstoječega uporniškega gibanja zoper vedno hujšo represijo predstavniške kvazi demokracije.

V pravniško, status quo logiko zatopljeni homo- in hetero-konzervativni promotorji človekovih pravic uporabljajo parado ponosa kot medij za široki vstop v homo-hetero-normativnost. Na paradi je tako po njihovem prepovedano biti nevljuden do oblastnikov, vsak avtonomno izražen protest pa je nezaželen. Takšen avtoritaren odnos – spodbujanje pozicije moči – si zasluži odločno zavrnitev. Kaže, da je treba premisliti koncept parade ponosa, ki je tako po formi kot tudi ideološko obtičala na ravni banalne reprezentacije prisotnosti »drugačnih« gejev in lezbijk v mestu, ki si na ta dan ne želijo nič več kot da bi nerazkritim istospolnim osebam zaželeli razkritje, obenem pa zahtevali možnost poroke, posvojitve otrok itd. Predvsem se je treba vprašati, kdo si lahko vzame pravico lastiti tovrstno manifestacijo, ki bi lahko bila pogumen izraz jeze, nezadovoljstva in upora zoper teror identitete v kapitalistični družbi. Intervenciji, ki sta se to leto odvili pred odrom kažeta, da se mnogoterosti izražanja ne dâ zlahka zatreti.

Pri ljubljanski paradi ponosa je sedaj povsem vidno, da ni organizirana od spodaj, na horizontalen način, temveč se jo poskuša udomačiti, normalizirati in kanonizirati (to je odtujiti, ugrabiti), v sklopu širših oblastniških manipulacij in apetitov. Na tej paradi je menda zaželeno olikano obnašanje, očitnejše manifestacije telesnosti in protestni vzkliki pa so nezaželeni, kar pravzaprav povsem ustreza splošni malomeščanski omiki, ki vlada v steriliziranem, komercializiranem in odtujenem centru mesta. A ravno zaradi tega je nujna odločno uporniška intervencija v parado, katere organizatorji si preprosto ne morejo privoščiti določanja načinov izražanja besa nad vedno bolj izčrpavajočimi življenjskimi pogoji vseh, ki so gej in ki hkrati na primer trdijo, da Zoki ni OK. V odgovor lokalni kapitalistični omiki – ki ni nič drugega kot estetski izraz bežno prikritega radikalnega nasilja zoper vsakršen upor – in tistim, ki se bojijo avtonomnega načina izražanja je nujno treba biti neotesan, radikalno neotesan. Queerovstvo, ki odpravi malomeščansko omiko je vredno brezpogojne podpore v okolju, ki se večinoma udinja zapovedanemu (uzakonjenemu) identitetnemu terorju. S poudarjanjem identitet se boj zamejuje in se poskuša izključiti tiste, ki ne odgovarjajo predpisani identiteti. Parada je od vseh, in mnogi med njimi nočemo poslušati skorumpiranih politikov in njihovih nevladnih podpornikov, ki jih briga zgolj lastno udobje. Skorumpiranost parade pa je dober znak, da je treba aktivneje delati na samoorganizaciji queerovstva kot momenta odprave družbenega spola oziroma identitetne zapovedi, predpogoj za to pa je konsenz o odpravi vsakršne identitetne politike, ki zgolj reproducira hierarhije in s tem tudi nadaljevanje izkoriščanja. Svoboda in solidarnost namreč nikakor nista istospolni par, temveč predvsem nimata spola.

Black Rainbow Jihad Party Army,

junij 2013