Izberi svobodo, ne stranke!
› Izjava za javnost v sklopu kampanje “Izberi svobodo, ne stranke!”
Vse državljane in državljanke pozivamo k bojkotu parlamentarnih volitev, saj le te predstavljajo antitezo demokraciji; ohranjajo utečene kapitalistične ekonomske proizvodne odnose, razmere in razmerja v družbi, legitimirajo vertikalne hierarhične politične odnose, oblast in državo ter prenašajo politično odločanje na »izbrano« elito, s čimer prenehamo govoriti o demokraciji (iz gr. »demos-kratos«) - vladavini ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Oblast in odločanje tako postane nekaj, kar je posest vladajočega razreda, ki so mu na voljo vsi državni (ideološki in represivni) aparati – preko katerih lahko le-ta (razred namreč) uresniči svoj razredni cilj, izkoristi proletariat, akumulira presežno vrednost in s tem dominira/hegemonizira določeno družbeno polje.
Že to, da ne nagovarjamo vseh prebivalcev države, v kateri živimo, in naslavljamo samo državljane in državljanke in ne tudi migrantskih delavcev, ki tukaj živijo že leta, študentov na izmenjavi, ki že več let bivajo pri nas, posameznike in posameznice državljane drugih držav, ki so pri nas našli svoj košček prostora pod soncem, kaže na to, da živimo v diskriminatornem okolju, kjer se ljudi ločuje po načelu umetno sproducirane državne listine (državljanstva), ki posameznikom podeljuje pravico do udeležbe na cirkusu »navidezne« demokracije.
Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Parlamentarna (anti)demokracija je iztrošena, saj se je vedno izkazala za neuporabno in antidemokratično oziroma je vedno reproducirala boj za oblast in oblast samo, medtem ko se mi zavzemamo za popolno ukinitev oblastnih struktur. Posameznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne morejo predstavljati in zastopati. Ti ljudje predstavljajo samo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman tudi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMS, OECD, SB, ECB, STO). Prevelik politični vpliv in skoncentrirana moč odločanja pri nekaj posameznikih, spremenita te posameznike v sebične kleptomane in iz njih izvlečeta najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti, saj se morajo v lobističnih igricah in vplivih raznih političnih in ekonomskih interesnih skupin nenehno prilagajati in sprejemati kompromise s še tako nasprotnimi strankami, oziroma s še tako nasprotujočimi idejami in stališči. Poleg navedenega pa ne gre spregledati dejstva, da izbrani poslanci v izbranem štiriletnem mandatu ne odgovarjajo nikomur. Omogočena jim je celo imuniteta pred sodnim pregonom, kar pomeni, da se nad izbrano politično elito ne izvaja nikakršen nadzor s strani ljudi, ki so te poslance izbrali, oziroma lahko »izbranci« po mili volji in brez kakršnihkoli posledic spreminjajo dane predvolilne obljube ter svoj volilni program.
Slovenska strankokracija
Slovenska zakonodaja še dodatno priliva olje v ogenj nedemokratičnosti parlamentarne demokracije, saj imamo v veljavi volilni sistem, v katerem kandidati in kandidatke za poslance in poslanke iz določenih volilnih okrajev, kljub morebitnemu velikemu številu glasov volilcev namenjenih tem kandidatom, niso izbrani v parlament. Poslance se namreč izbira po zapletenem strankarskem ključu, po katerem se izbere strankarsko najbolj primerne in poslušne kadre, ki se uvrstijo najvišje na prednostnih listah posameznih strank. Tako ne obstaja niti teoretična možnost, da bi lahko ljudje izbrali potencialno »poštenega« človeka, poslanca, ki mu zaupajo in bi mu zaupali »navidezno« predstavljanje njihovih interesov v parlamentu.
Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah vse politične stranke ponujajo v svojih političnih programih - pod krinko reševanja države iz finančne krize - najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih, nekoč družbenih, podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na teh volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. O vlogi in pomenu strank kot so LDS, SD in ZARES ne bomo zgubljali preveč besed, saj so se ljudje že sami lahko prepričali o njihovih podlih načrtih, krajah družbenega imetja in načrtih o krčenju socialnih pravic, da o populističnih strankah kot so SNS, Nsi ali DESUS niti ne govorimo. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic! To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje o priseljencih. Ne pustite se zavesti!
Model prave demokracije je neposredna demokracija
V Federaciji za anarhistično organiziranje se zavzemamo za neposredno participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju.
Potrebno je vedeti, da je zgolj tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike odpravlja demokracijo in uveljavlja nedemokratične/hierarhične modele odločanja na političnem, akademskem ali ekonomskem polju. Tako so tudi referendumi in novejše ideje internetnih glasovanj le podaljški liberalnega parlamentarizma z navidezno demokracijo, čeprav jim lahko priznamo večjo demokratičnost od same parlamentarne demokracije. Kljub temu reproducirajo in legitimirajo obstoječi politični razred, ki sam določa teme in vprašanja glasovanj, v tovrstna glasovanja ne vključi vseh družbenih skupin, rezultati glasovanj pa nikakor niso zavezujoči za politično elito, zato velikokrat ne upoštevajo izglasovane volje ljudstva.
Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasu, so tista oblika demokracije, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managerjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. V zadnjem času so se mnoga podjetja/oddelki organizirali nehierarhično, vendar to seveda ni neposredna demokracija, kakršno si zamišljamo mi. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah in plenumih, neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa, to je neenakopravna razporeditev bogastva. Ti procesi vsekakor zahtevajo od vseh nas večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokratično odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi ter na ta način okrepiti medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.
Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije iz zvezne države Vermont v ZDA, iz držav v Južni Ameriki, kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Venezuela, Mehika (Chiapas), primer mesta Porto Alegre iz Brazilije, Kerale iz Indije, Gibanja »Demokracija Zdaj« iz Španije, Okupirajmo Wall Street iz New Yorka in navsezadnje primeri plenumov na slovenskih fakultetah in skupščin pred ljubljansko BOJ(r)ZA in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in da gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja.
ČAS JE ZA PRAVO DEMOKRACIJO!
VPELJIMO NEPOSREDNO DEMOKRACIJO!
Federacija za anarhistično organiziranje,
20. novembra 2011
Preberite tudi redni mesečni uvodnik, ki tokrat govori o volitvah:
Vse o letošnji kampanji proti volitvam in parlamentarizmu:
Ostali prispevki iz rubrike:
