Obdobje nemirov se je začelo. (Izjava Anarhistične pobude, december 2008)

(…) elita [se tudi] sama zaveda, da je že zavozila vse, kar se je zavoziti dalo. Sedaj jim preostane še finale: da dvignejo roke, predajo posle mednarodnim kapitalskim psom, poberejo zaslužene provizije in krivdo za vse skupaj naprtijo ljudem. (Anarhistka #23, maj 2011)

Slovenska vlada je končno slovesno razglasila začetek dolgo pričakovanega projekta zategovanja pasov (drugim) oziroma programa “strukturnega prilagajanja”. Prvi sveženj ukrepov je vržen v javnost, novi ukrepi sledijo v naslednjih tednih in mesecih, o njihovi vsebini pa ni nobenih dvomov. Po pričakovanjih gre za standardni neoliberalni koktejl krčenja temeljnih pravic: med njimi pravic do izobraževanja in porodniškega dopusta, nadomestil za brezposelnost in dostopa do zdravstvene oskrbe. Na drugem koncu pa lahko kmalu pričakujemo olajšave za najbogatejše sloje in ostale oblike prerazporanja bogastva v smeri bogate peščice. Skupni imenovalec krčenja storitev javnih servisov, nižanja plač in ostalih ukrepov, je spreobrnjeno Robin Hoodovsko (v nekaterih krogih poznano tudi kot superhikovsko) načelo: “krademo revnim in dajemo bogatim.”

Projekt zategovanja pasov je tudi v Sloveniji del enotne strategije globalne politično-ekonomske elite, ki je najprej s svojim slepim zasledovanjem interesov kapitala krizo povzročila, sedaj pa jo jemlje kot priložnost za izničenje pravic, ki so bile priborjene v preteklih delavskih bojih. V Evropi je glavna zastopnica te elite “trojka” - Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad (MDS) in Evropska centralna banka. Pomembno ideološko oporišče, na katero se radi sklicujejo lokalne elite, je tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Aktualna kriza, tako v svoji ožje gospodarski kot bistveno tudi širše družbeni, razsežnosti ni nikakršna anomalija, katere vzrok je pohlep peščice lakomnih kapitalistov ali bankirjev, temveč je povsem običajen strukturni element kapitalizma. Odkriti procesi razlaščanja, produkcije nove revščine, krnenja socialnih in delavskih pravic, privatizacije skupnega, ki v pogojih krize dosegajo ogromne razsežnosti, predstavljajo zgolj intenziviranje in pospešitev siceršnjih procesov.

Pogoji izrednega stanja oziroma stanja šoka so tudi pri nas odprli dodatne možnosti za projekte, ki so sicer že dolgo v predalih peščice zainteresiranih. Po letih priprav in počasnem, a vztrajnem napredovanju, je desant na naša življenja tu v vsej svoji silovitosti. Ta je skupen projekt vladajoče politično-ekonomske elite, ne pa zgolj enega njenega dela. “Zategovanje pasov” je bil že projekt prejšnje vlade, v svojih programih pa so ga imele pred zadnjimi volitvami praktično vse politične stranke. Ne glede na to razredno poenotenost pa pomembno gostujočo vlogo - vlogo fundamentalističnih zastopnikov interesov kapitala - trenutno v slovenskem kontekstu igrajo neoliberalni verniki in oportunisti. Ti so v preteklosti dolgo begali med posamičnimi centri politične moči ter nebogljeno iskali pravo odskočišče, sedaj pa so se po vseh razočaranjih, lastnih specifični domačijskosti lokalne politične elite, končno uspeli postaviti na svoje noge, oblikovati stranko in si na volitvah s ponavljanjem lepo zvenečih sloganov iz pravljic o svobodnem trgu zagotovili politično moč. Sedaj so trdno v sedlu, lojalno ob boku odkrito avtoritarne frakcije vladajočega razreda - svojih naravnih zaveznikov -, pijani od moči in šopka otročjih fraz na tem, da socialno vojno, ki že dodobra divja po Evropi in širše, razplamtijo tudi pri nas.

Praktično identičen program je ne dolgo tega opustošil številne države globalnega juga. Od daleč smo spremljali, kako MDS in Svetovna banka (SB) države t.i. tretjega sveta silita v odpuščanje učiteljev, zapiranje šol, večanje razredov in podobne ukrepe, ki tako neizogibno peljejo k “družbi znanja”. Takrat smo tudi na naših ulicah izražali solidarnost s prebivalci in prebivalkami, ki jih je kapital oropal prihodnosti, že takrat zavedajoč se, da gre tudi za našo prihodnost.. Ta je res postala naša sedanjost, v katere nujnost nas prepričujejo pri večernih poročilih in na jutranjih naslovnicah. Skrajni čas je torej, da se odpovemo iluzijam o tem, da živimo v harmonični družbi, kjer gredo stvari lahko le na boljše in, ki ji bodo zaradi neke naravne danosti prihranjeni zločini kapitalističnega sistema, o katerih stalno poslušamo iz drugih delov sveta. “To se tu ne more zgoditi”, si še vedno marsikdo misli. Toda to se tu že dogaja in se bo tudi v prihodnje! Bolj, ko padajo iluzije, bolj postaja jasno, da je v spopadu za prihodnost vseh nas potrebno izbrati stran. Ne nekoč, daleč v prihodnosti, temveč tu in zdaj, prek konkretnih odločitev v vsakdanjem življenju.

Enako kot cela Evropa in svet, smo pod napadom združenih sil finančnega kapitala. Ta proces je v naši bližini najbolj napredoval v Grčiji, kjer je dosegel stopnjo nenehne direktne konfrontacije med upornim ljudstvom in politično-ekonomsko elito. V skladu z zgodovinskimi zgledi iz primerljivih kriznih situacij, se je slednja zato, da ohrani oblast, zatekla k dokončni zamenjavi še tisto malo obstoječe demokracije z njenim prividom. Grčija je danes v de facto kolonialnem razmerju z evropskim finančnim kapitalom, po isti poti pa že stopajo Portugalska, Španija in Italija. Če danes tudi slovenska vlada grozi, da bo v primeru zavrnitve predlaganih reform oblast prevzela prisilna uprava EU, s tem sporoča le eno: Slovenija je pod prisilno upravo že sedaj, vlada pa je, čeprav izvoljena, zgolj njena lokalna ekspozitura. Nobene bistvene razlike ni, če diktaturo zategovanja pasov izvajajo Janezi s predsedniškimi in ministrskimi titulami ali kakšen drug uradnik, bolj “eksotično” zvenečega imena.

O posledicah nove diktature ni nikakršnih dvomov. Nenazadnje je mogoče o nekaterih partikularnostih občasno kaj prebrati tudi v vodilnih množičnih medijih: soočamo se z razbohotenjem revščine ter bogatenjem ozkega sloja ljudi, množično emigracijo, posebej mladih, porastom agresije in nestrpnosti, že tako vprašljiva demokracija pa bo zabredla še globlje v močvirje spektakla. Ne bo minilo dolgo, ko bo “kriminaliteta” v centru medijske pozornosti in bo notranji minister pompozno najavil drastično povečano potrebo po zaporih ter policiji, skratka po represivnejšem pristopu k “družbenim problemom”. S padcem števila učiteljev in učiteljic bo raslo število paznikov in paznic vseh vrst. Povedano drugače: “po letih neracionalnega eksperimenta zategovanja pasov v ti. perifernih državah evrskega območja je jasno, da finančne oligarhije, trgi in banke ne bodo pomirjeni, dokler jim ne bomo prepustili absolutne oblasti nad družbeno blaginjo, dokler ne bodo privatizirali zdravstva, šolstva in ostalih sistemov blaginje” (Izjava gibanja #15o, 29. marec 2012). Če kdo meni, da gre za pretiravanje, naj pogleda v Grčijo ali na Irsko, kjer imajo “reševalni ukrepi” - ki temeljijo na istih predpostavkah in imajo isto vsebino, poleg tega pa jih usmerja ista trojka kot v Sloveniji - nekaj let prednosti in so že dodobra opustošili družbo. Države, kjer so procesi zategovanja pasov najbolj razviti, kažejo ostalim njihovo lastno prihodnost.

Prekerni in prekerne posledice “reševalnih ukrepov” že dolgo živimo

Večini obstoječih razprav zmanjka ena pomembna raven razumevanja trenutnih procesov: medtem, ko se vsi ukvarjamo z dnevno vse bolj bogatim naborom potencialnih mračnih scenarijev za prihodnost in ko se v mnoge postopoma zažira strah pred drastičnim padcem kvalitete življenja ali celo pred možnostmi za golo preživetje, številni posledice predlaganih ukrepov že živimo -posledice, ki jih bodo v prihodnje izkusili vsi. To smo tisti, ki delamo, a nismo zaposleni; smo tisti, ki sicer sem ter tja kaj zaslužimo, a nimamo plače. Ker delamo prek avtorskih pogodb in napotnic, v negotovih zaposlitvah, pademo izven zastarelega modela socialne države, ki v veliki meri temelji na urejenih, rednih, dolgotrajnih delovnih razmerjih. Smo prekerne delavke in delavci vseh vrst, ki v obstoječem režimu dela nimamo pravic, zato že zdaj živimo brez zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta in bolniške ter nadomestil za brezposelnost, pokojnine pa niti ne omenjamo več. Smo tudi tisti, ki sicer smo zaposleni, a zaradi drugih formalnih in neformalnih mehanizmov prikrajšanja (viznega režima, zadolževanja, večnih pogodb za določen čas, neizplačevanja plač in nevplačevanja prispevkov, podplačanega dela itn.) živimo na robu eksistence. Predlagani ukrepi bodo to, že sedaj množično, a zaenkrat skrito in zanikano izkušnjo zgolj razširili na dodatne segmente družbe ter jo še poglobili.

Horizont naše zavrnitve ukrepov “zategovanja pasov” zato ne more biti ohranitev obstoječega stanja. T.i. boj za staro pravdo v pogojih postfordistične politične ekonomije se namreč lahko že zdaj kaže kot smiseln zgolj za posamezen - in zaradi napredujočega procesa prekarizacije vedno manjši - sektor delavcev in delavk. Edina politika zavrnitve zategovanja pasov lahko pelje zgolj skozi dosledno uveljavitev novih socialnih pravic - za vse. Edina pot do tega vodi skozi boj. Toda, kako lahko stavkamo tisti, ki nimamo službe, ampak zgolj “delamo na projektih”? Kako lahko zasedemo svoje delovno mesto, če delamo od doma? Kako uveljavimo pravico do bolniške, če smo plačani na podlagi avtorske pogodbe, napotnice ali izstavljenega računa za opravljeno delo? Oblike stavk prekernih delavcev in ne zgolj vztrajanje na obrambi mehanizmov solidarnosti tam, kjer so ti še obstali, so izzivi aktualnih bojev.

Individualne strategije preživetja niso rešitev

Reakcije na permanentno krizo so mnogovrstne, a prepogosto individualistične: zapiranje v zasebno sfero, predvsem v družino, saj je v pogojih izginjanja socialne države ta vse bolj edina obstoječa forma blaginje; cinizem in intelektualizem, ki v okoliščinah brezperspektivnosti omogočata hipni občutek dostojanstva prek provokacije in ekscesa; zatekanje k drugim oblikam eskapizma, kot so sanje o pobegu v naravo ali posamične različice new age ideologije, kjer naj bi dvig lastne zavesti čudežno spremenil obstoječe družbene pogoje življenja. Ter seveda emigracija, proces, ki v zadnjih letih ponovno množično zajema tudi Slovenijo in bo v naslednjih letih dobil nove razsežnosti.

Ravno slednja si zasluži še posebno pozornost. Čedalje več ljudi - naših prijateljev in prijateljic in nas samih - resnično dejansko odhaja drugam ali o tem aktivno razmišlja. Polne razsežnosti tega procesa bodo jasne čez nekaj let, a že zdaj jih je moč zaznati, potencialna uveljavitev predlaganega reformnega paketa pa jih bo le še okrepila. Toda v situaciji, ko se čedalje več ljudem emigracija zdi edina možna pot v prihodnost, se moramo spomniti, kaj ta pogosto pomeni na ravni vsakdanjega življenja. V okoliščinah pomanjkanja sredstev in kontaktov si v realnosti novega okolja prisiljen sprejeti kakršnekoli pogoje dela, saj kot najbolj prekariziran sektor delovne sile nimaš možnosti za realizacijo svojih potencialov. Si v večnem iskanju preživetja. Še za en mesec, še za eno leto. Največ, kar marsikdo dobi v zameno za sodelovanje v tej podganji tekmi, je spektakelski občutek superiornosti, ki ga črpa iz privida novega življenja sredi metropole. Toda vse te iluzije ne spreminjajo strukturnega dejstva, da smo ti emigranti dejansko v marsikaterem pogledu v nekem smislu pravzaprav begunci, ki jih proizvaja kapitalizem. Armada, ki jo procesi kapitalističnega upravljanja premetavajo sem in tja po zemljevidih Evrope in sveta. Seveda pa razumevanje političnih in osebnih, tudi najbolj intimnih implikacij emigrantske izkušnje nikakor ne pomeni zavračanja vsesplošne svobode gibanja za vse. Nasprotno, je ravno del utemeljevanja potrebe po absolutni, tudi geografski, izenačenosti pravic za vse nas. Tudi pravic glede svobodne izbire svojega življenjskega in delovnega okolja, ne glede na to, v katerem delu sveta se je kdo rodil, komu in v katero skupnost.

Nihče ne bo ničesar naredil namesto nas

Ne glede na zaklinjanja voditeljev, da smo vsi v istem čolnu, to brez dvoma ne velja. T.i. kriza je kriza zgolj za revne; za tiste, ki nimamo ničesar. Za elite je gostija, ki jo želijo podaljšati v nedogled. Kaj je lepše kot nekaznovano ropati, sejati strah in paniko, potem pa moralizirati nad pogoriščem, ki si ga sam ustvaril? Kaj je lepše kot ponujati grešne kozle, sejati konflikte med različnimi družbenimi skupinami in potem vladati nad vsemi?

Od obstoječih političnih strank in drugih centrov politične moči ne pričakujemo ničesar. Novi fanatizem in opijanjenost z oblastjo ter dobro podmazane denarnice opravijo svoje. Navidezno racionalni voditelji in voditeljice ter njihovi zvesti pribočniki in pribočnice so si zgradili svoj svet, ki nima stika z realnostjo. Ne glede na podobo, ki jo želijo graditi o sebi, enostavno ne razumejo družbenih in ekonomskih posledic sloganov, s katerimi operirajo v piarovskih spopadih. Toda za status nosilca politične moči to razumevanje niti ni potrebno, saj ta izhaja iz poslušnosti svojim gospodarjem in na sposobnosti, da krivdo za vse slabe posledice svojih odločitev naprtijo drugim. V tako iracionalnem svetu je možno, da neoliberalni ideologi trdijo, da je aktualno krizo povzročilo ravno premalo trga, mi, ki nas bodo uveljavljane rešitve najbolj prizadele, pa smo si za svoj brezperspektivni položaj tako ali tako krivi kar sami.

Veliko ljudi še vedno stavi na moč klasičnih sindikalnih struktur. Te bi res lahko bile neka realna sila, a zgolj če bi posodobili svojo agendo in končno spregledali, da se v pogojih izsiljevanja ni mogoče pogajati, še najmanj s svojim rabljem. Zaigrani bojevitosti navkljub sindikalni voditelji očitno še vedno ne vidijo, da bodo v primeru neodziva na razočaranja in gnev svojega članstva tudi sami hitro izgubili priviligirane pozicije. Toda četudi so svoje članstvo že neštetokrat pustili na cedilu - vsi se spomnimo Gorenja, Vegrada in številnih ostalih primerov -, imajo še vedno vsak dan novo priložnost za odločitev, kakšno vlogo bodo igrali v prihodnje. Lahko se odločijo ali bodo pazniki nove revščine ali bodo končno enkrat na strani aktivnega in mnogoterega boja proti sistematičnemu opustošenju družbe in naših življenj. V pogojih socialne vojne imajo organizirani delavci še vedno svoje orožje. To je zmožnost, da ustavijo celotno proizvodnjo in cirkulacijo: splošna stavka. Ne opozorilna, ne delna, ne za nekaj ur in ne le v enem sektorju, temveč vse dokler je potrebno, da se oblasti zavedo resničnega razmerja sil. Če želijo lokalni sindikalisti ohraniti vsaj trohico kredibilnosti, potem naj tokrat ne podležejo prišepetavanjem svojih “pogajalskih partnerjev”. Naj ne nasedejo propagandnim trikom o zlobnih, neukih in lenih stavkajočih delavcih, ki da s stavko krizo zgolj še poglabljajo. Karkoli drugega jih bo postavilo v direktno službo režima nove revščine.

Boj zoper sile globalnega kapitala je res zaznamovan z lokalnimi specifikami, toda njegovo nujno izhodišče je razumevanje, da gre za transnacionalen boj. Kapital je transnacionalen in nobena rešitev, ki izhaja iz domačijskosti, torej iz lokalno popularne paradigme “nacionalnih interesov” in izgradnje “domačega kapitala”, ni sprejemljiva. Dvajset let restavracije kapitalizma v Sloveniji je potekalo ravno znotraj te paradigme, ki se je zdaj iztekla v trenutno krizo, ki je razgalila vso brutalnost izkoriščanja, na katerem je že vseskozi temeljila. Kraja in pregon migrantskih delavcev je paradigmatski, nikakor pa ne izključni, primer vsakdanje prakse “nacionalnega interesa.” Sprejemljive so le rešitve, ki hkrati odgovarjajo na potrebe vseh, ki se nas dotikajo procesi razlaščanja. Zato je naša edina opcija skupna gradnja bojev v Evropi in onkraj. Bojev, ki upoštevajo, da ni možno, zaželjeno in sprejemljivo vračanje nazaj, temveč zgolj vzpostavitev novih mehanizmov blaginje in solidarnosti. Konkretno: namesto redne zaposlitve kot izključnega vira mnogoterih pravic, je potrebno izhajati iz stališča, da vsi ustvarjamo, torej nam tudi vsem pripada del ustvarjene blaginje. Vsem nam brezpogojno pripadajo stanovanje, možnosti za osnovno preživetje, vsem enak status in enaki pogoji gibanja oziroma mobilnosti, komunikacije, zaposlovanja in izobraževanja ter dostopa do zdravja. Odpis vseh dolgov tistim, ki so bili vanje prisiljeni zavoljo zagotovitve lastnega preživetja, saj so morali na trgu realizirati dostop do pravic, ki jim že sicer pripadajo, je nujen, ne pa tudi končen element.

Nimamo vnaprej pripravljenih odgovorov na plenilski ples kapitala in njegovih zvestih pribočnikov: zavezani pa smo, da do njih pridemo v kolektivnem procesu samoorganizacije, raziskovanja naših potreb in želja ter njihove artikulacije. V njihovem iskanju nismo sami. Grški delavci in delavke že od začetka “reševanja” dajejo zgled boja in že pred časom se je mobilizacija proti zategovanju pasov razširila tudi širše po Evropi. Skoraj leto dni po začetku gibanja acampad je bila 29. marca v Španiji splošna stavka, podobni ukrepi se pripravljajo tudi na Portugalskem in drugje. Tarča se je že dodobra izoblikovala in je vsepovsod ista: Evropska centralna banka in Evropska komisija ter njihove politike razlaščanja, ki jih tako vestno uveljavljajo lokalni vladajoči razredi. Ko namreč gledamo na grške, španske, portugalske ulice vemo, da smo vsepovsod soočeni z isto vladajočo politiko, zato mora biti tudi naš odgovor skupen.

Naša solidarnost mora postati praksa. In edina praksa, ki v tako zaostrenih pogojih v resnici šteje, je tista, ki si je sposobna zamisliti radikalno drugačen svet, v katerem bo nori ples kapitala, permanentne vojne in razlaščanja ustavljen in v katerem bo izhodišče naša kolektivna zmožnost, da na principih enakosti, dostojanstva in avtonomije oblikujemo vse vidike družbenega življenja. Podpora obstoječim gibanjem upora zoper politike zategovanja pasov je del te prakse. Zato se pridružujemo pozivom k splošni stavki tako sindikalno organiziranih delavcev in delavk kot tistih, ki to (še) niso. Prav tako se pridružujemo pozivom k Absolutno zavračamo: demonstraciji proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturii, za skupno blaginjo, ki bo 19. aprila v Ljubljani: “Vzemimo svoje potrebe in želje zares! Organizirajmo se okrog ideje absolutnega zavračanja varčevalnih ukrepov, tiranije dolga in krizne diktature! Izborimo skupno blaginjo in prihodnost za vse! Ne pustimo se prepričati, da so naše temeljne pravice “luksuz”, zaradi katerega se moramo zadolževati, odrekati in pozabiti drug na drugega.” (Iz poziva #15o). Pridružujemo se tudi mednarodnim pozivom k akcijam blokiranja in okupacije Evropske centralne banke v Frankfurtu med 17. in 19. majem.

Naše pravice res niso luksuz, naša življenja tudi niso naprodaj, naše želje nameravamo organizirati, ne pa se jim odpovedati!

v času pred velikimi socialnimi nemiri, april 2012

samoorganizirane prekerne delavke in delavci