Pred letom dni so se v meglicah mariborskih noči sprožili prvi plameni tega, kar se je v nekaj tednih spremenilo v najdlje trajajoč decentraliziran, množičen, nehierarhičen ter samoorganiziran lokalni upor do zdaj.

Vstaj ni nihče napovedal, čeprav smo jih mnogi slutili. Nekateri smo v situacijo vstopili pripravljeni z analizami in izkušnjami preteklih bojev, drugi smo se učili sproti. Na ulicah smo se spoznavali, se podpirali, tkali zavezništva in kovali zarote. Spoznavali smo svojo nemoč in jo spreminjali v pogum. Nič nam ni bilo dano: vse smo si morali vzeti sami. Najprej ulice, ker se nismo več hoteli plaziti po pločnikih sklonjenih glav. Pa zrak, ki ga je policija redno zastrupljala s solzivcem, misleč, da bo to umirilo naš bes nad sistemom. Trg pred parlamentom, kjer so nam gradili nove in nove ograje. Politični prostor, v katerem smo namesto reproduciranja obstoječega družbenega reda lahko začeli razmišljati o alternativah. Tovariše, ki so nam jih trgali iz rok med nasilnimi aretacijami. Možnost, da svoje ogorčenje izražamo na mnogotere načine in vstajo ohranjamo radikalno. Predvsem pa smo si morali v svoje roke vsakič znova vzeti naša življenja, ki so nam v pogojih sodobnega kapitalizma sistematično odvzeta. Boj smo bili tudi drugje: borili smo se, da nas nihče ni predstavljal in tolmačil zahtev ter vsiljeval svoje časovnosti, metode in ideje; ne lopovi v parlamentu, ne njihovi služabniki v medijih, ne tisti pajaci, ki bi h koritu šele radi prišli na krilih naše borbe.

Za številne med nami so bile vstaje edinstvena izkušnja, ki nam je dala občutek, da zmoremo vse. Na ulicah smo vztrajali dlje, kot je kdorkoli pričakoval. Zdaj smo soočeni s tem, da je energija splahnela. Vprašanje, ki si ga skupaj zastavljamo, je, kaj storiti, da upor ne usahne, mi pa ne izgorimo v želji po temeljnih družbenih spremembah, za katere imamo občutek, da se v vsesplošni apatiji čedalje bolj odmikajo.

Številni, ki so vstaje dojemali kot spektakel, so zadovoljni, ker njihov konec vidijo kot dokaz svojega cinizma, da se sveta ne da spremeniti. Na to ne moremo pristati, saj svojih uspehov nikoli nismo merili skozi številke teles, pa čeprav se nas je tu in tam na ulicah zbralo precej, niti ne skozi število padlih politikov, čeprav se je odkotalilo kar nekaj glav. Svojih uspehov navsezadnje ne merimo niti (zgolj) skozi prisotnost na ulicah, ki je le najvidnejša manifestacija naših bojev, ki so bolj nevidni ter se razraščajo na skupščinah, v avtonomnih prostorih, nehierarhičnih organizacijah življenja in delovanja, v mehanizmih vzajemne pomoči, tovariške solidarnosti, zasedenih tovarn, hiš, vrtov in predavalnic. Kljub močni izkušnji vstaj se moramo namreč zavedati, da so te le ena izmed eksplozij na premici veliko daljšega projekta boja za svet brez okovov hierarhij, avtoritarnosti, države ter kapitala.

“Vstajniško leto je bilo močno, ker smo nehali s sanjarjenjem o pravljičnih rešitvah krize in prihodu mesijanske stranke na levici, ki nas bo popeljala v boljšo prihodnost. Močni smo bili, ker smo stvari vzeli v svoje roke.”

Prav tako ne gre slediti zgledom tistih, ki nasedajo provokacijam medijsko-politično-kapitalskih elit, ki ob vsaki večji težavi izustijo znameniti stavek: »Kje so zdaj vstajniki,« vedoč, da se jim jih ni potrebno zares bati. Nekateri se nato čutijo dolžne, ali pa v tem pozivu vidijo priložnost za še kakšno politično točko, in igrajo te protestnike. A vstajniki, ki jih čakamo, smo mi vsi. Vstajniško leto je bilo močno, ker smo nehali s sanjarjenjem o pravljičnih rešitvah krize in prihodu mesijanske stranke na levici, ki nas bo popeljala v boljšo prihodnost. Močni smo bili, ker smo stvari vzeli v svoje roke. Nismo bili gasilci, ki bi letali od enega požara obstoječega reda na drugega, ampak smo netili nove ognje bojev pod svojimi pogoji.

Najslabša možnost, ki jo imamo, je, da se po eni strani vdajamo obupu in depresiji in da po drugi poskušamo še enkrat na silo oživiti realnost vstajniškega leta po starih metodah in vzorcih. Nihče ne ve, če se nas bo na ulicah še kdaj samoorganizirano zbralo trideset tisoč. Lahko pa, da nas bo že jutri še več. Tako kot smo znali lanskega novembra prepoznati, da požgani radarji niso vandalizem pijanih voznikov, ki nočejo plačati kazni, ampak organski izraz besa ljudi nad kapitalistično bedo, tako moramo biti tudi danes pozorni na boje, ki se odvijajo na nepričakovanih mestih in z mnogoterostjo svojih izrazov radikalno preizprašujejo obstoječo realnost. Tem moramo dati zagon, sodelovati povsod, kjer ta boj izhaja iz naših potreb in iti na ulice, ko se počutimo močne, da to storimo. Izkušenj vstaje ne smemo malikovati, a hkrati ne smemo izgubiti občutka moči, ki smo ga imeli, ko smo korakali z ramo ob rami proti policijskim psom, političnim kriminalcem in kapitalističnim svinjam. Priložnosti za upor zlepa ne bo zmanjkalo, saj v tej družbi ne bo miru, dokler jo bo klal razredni boj. Zatorej zanetimo svoje fronte in napolnimo pljuča s kriki svobode!

Uvodnik je redna rubrika na naši spletni strani, v kateri objavljamo uvodnike iz naših aktualnih mesečnih okrožnic Anarhistka. Tokratni prispevek bo objavljen v 32. številki, ki bo izšla novembra 2013.

Prejšnje prispevke iz te rubrike najdete na:

• Mesečni uvodnik