Povolilni molk: Nihče nas ne predstavlja!
Zadnje parlamentarne volitve v Sloveniji je zaznamovala najnižja udeležba doslej [1]. Tiste, ki prakticiramo neavtoritarne, horizontalne, avtonomne oblike političnega mišljenja in delovanja onkraj predstavniškega fetišizma to dejstvo opogumlja pri vnovičnih razmišljanjih o pomenu volilnega rituala in volitev nasploh. Mnogi so si nedvomno želeli spremembo paradigme oblasti v smeri več demokracije, več vpliva pri odločanju o skupnih zadevah, več temeljnih pravic in več nadzora nad lastnimi življenji. Osrednje zahteve serije protestov, vstaj in drugih samoorganiziranih praks (2011-2013) v Sloveniji in po svetu, strnjene pod geslom Nihče nas ne predstavlja, so izražale ravno tovrstne želje. Volitve pa, kot tolikokrat dokazano v praksi, omogočajo pravzaprav zgolj projekcijo želje – namesto njenega udejanjanja.
Čez noč marketinško sproducirana zmagovalna Stranka Mira Cerarja (SMC) glede na svoje članstvo (»strokovnjaki«, »eksperti«, »novi obrazi«) in »neideološko usmeritev« [2] svojega programa, od privatizacije do fiskalnega pravila, producira realpolitične učinke, ki ohranjajo privilegije bogatih in poglabljajo obubožanje večine. Skupaj s pravno državo brez pravic za vse in človekovimi pravicami brez človeka, predstavlja nekakšno povampirjeno LDS in je najizrazitejši simptom zmagoslavja tehnokratskih načel v polju parlamentarizma.
Finance Cerar enači z državo, zanj je ministrstvo za finance državotvorno ministrstvo, iz česar lahko razberemo srž strankinih teženj: super-mega-giga-neoliberalni model nadaljnjega zasužnjevanja prek vsesplošne privatizacije, kjer profit pred ljudmi predstavlja glavno vodilo. SMC vrača na sceno tudi kult osebnosti v obliki politika kot blagovne znamke [3]. Miro Cerar kot osebnost v svojih referencah združuje šport in pravo v suhoparni konglomerat avtoritarne podobe in »zmernih« besed, ob neizogibnem sklicevanju na uveljavljanje »človekovih pravic« (najbrž sledeč »dobri« pravni praksi pri reševanju primera izbrisanih).
»SMC je tako najnovejša, perverzna, do skrajnosti izpiljena ukana lokalnih finančnikov (in njihove buržoazne spremljave), ki na totalitarnih temeljih propagira pravniško-finančno »reševanje« Slovenije.«
Vendar gre zgolj za zakoličenje diktata prava, ki ga vedno po svojih željah in potrebah pišejo bogati, da bi zaščitili svoje interese. Ključne besede te SMC-konstelacije – črpane iz strankinega »predvolilnega programa« – so tako učinkovitost, nadzor, zakonodaja, transparetnost; konzervativni pogled (Cerarjevo mnenje o vprašanjih LGBT in splava) in objektivnost prava. Brrrrrrrrrr! Zmrazi nas ob misli na te – niti ne tako zelo prikrite – leporečne prispodobe sodobnega fašizma, iz katerih je moč sklepati, da bo najverjetnejši novi premije brezobzirni, preračunljivi birokrat, ki bo s priročno tezo o spoštovanju pravne države dejansko zastopnik interesov elit. Trojka se tako dokončno, a neopazno vtihotapi pod ceneno pretvezo ohranjanja suverenosti.
Edini program, s katerim je Cerar v resnici kandidiral, je obljuba, da je utelešenje Dobrega, ki bo preprečilo vzpon zle Desnice. Tako se vsakovrstnemu konzervativizmu, nasilju, vojaški retoriki, nazadnjaštvu, nacionalizmu in korupciji, ki naj bi bili ultimativni atributi »desnice«, nasproti postavi zgolj s svojo lastno prizanesljivostjo brez vsebine, s svojim medlim duhom navidezne dobrote, ki zakriva močan odpor do vsakega radikalno političnega delovanja. Pri tem pa ni nobene garancije, da se Cerar v resnici ne bo poslužil istih mehanizmov izključevanja, ki jih sicer prakticira lokalna Desnica. SMC je tako najnovejša, perverzna, do skrajnosti izpiljena ukana lokalnih finančnikov (in njihove buržoazne spremljave), ki na totalitarnih temeljih propagira pravniško-finančno »reševanje« Slovenije. Odnos do SMC in drugih/vseh strank zastopnic lokalne različice globalnega kapitalo-parlamentarizma bo potemtakem resen ideološki test za vse tiste, ki se prepoznavajo v parlamentarni levici.
Ob zelo dobrodošlem upadu zanimanja za kvazi-leve social-demokrate in stranko Solidarnost, ki je uzurpirajoč vstajniški potencial zbrala ljudi na položajih, čigar edina agenda je bila obdržati svoje privilegirane pozicije v sistemu, je predvolilni spektakel ponudil zanimivo presenečenje v obliki Združene levice (ZL). Ta je v javnem diskurzu širila pomembne ideje kot so enakost, pošteno plačilo, delo za vse, ter vanj poskušala vrniti idejo socializma. Vse čestitke za ta poskus! A vseeno ostaja program ZL v resnici konzervativen, marksistično dogmatičen, saj temelji na zastarelih oblikah razumevanja socialne integracije skozi delo, kar v času prekernosti in novih oblik samoorganizacije, kjer delo izgublja nekdanji ideološki pomen, deluje najmanj arhaično. Posledično zahteva ZL po zagotovljenem razmerju 1:5 med najvišjo in najnižjo plačo predstavlja zgolj nasedli poskus urejanja položaja »nevštetih« (revnih, izključenih, marginaliziranih) znotraj logike štetja, te klasične domislice kapitalizma, pristaja torej na diktat »malo pravičnejšega« štetja. A kot vidimo je natanko logika štetja, ki je tokrat uspešno zmanjšala vpliv »fenomena janša« kot sindroma populizma, v resnici prinesla osvežen populizem, populizem na kvadrat, populizem s človeškim (morda še bolj kislim) obrazom, zahvaljujoč tretjinski volilni podpori neo-tehnokratom, ki nas bodo »rešili iz krize« na način, da nas bodo »všteli«, a le pod pogojem spoštovanja njihovega fiskalnega pravila. Se pravi, rešili nas bodo tako, da nas bodo podvrgli še večji eksploataciji. Tako problem nastopa ZL ni v tem, da v mainstreamovski diskurz vnaša alternativno tolmačenje družbenih problemov, ampak v posledicah, ki jih ta nastop in ideja »hoje skozi institucije« prinaša. Po eni strani je v velik del vstajniškega gibanja vnesla (lažno) upanje in ga na ta način pasivizirala, s čimer se ustvarja napačen splošen vtis, da je prek predstavništva mogoče delovati v smeri radikalne enakosti.
Seveda nam institucija volitev ne omogoča opcije Nihče nas ne predstavlja. Nepredstavništvo in samoorganizacija pa se lahko udejanjata tam kjer stanujemo, študiramo, (ne) delamo, beračimo, se pravi povsem onkraj vsakokratnih volilnih cirkusov. Parlamentarna farsa gotovo ne bo našla emancipatornih odgovorov na zahteve po življenju brez dela, po revolucioniranju vsakdanjega življenja, po življenju brez izkoriščanja, po opustitvi družbenega spola. Uporništvo kot pogoj politične emancipacije je pač življenjska potreba, nuja, misel in strast, ki jo nobena strankarska organizacija nad katero visijo parlamentarne kulise ni zmožna artikulirati. Namesto ekonomskih diktatov, pravnih standardov, plačnih razmerij in kapitalizma po meri človeka še naprej zahtevamo nemogoče. Emancipacija se ne bo uresničila skozi institucije, vključno z verjetno najbolj farsično – parlamentom, temveč onkraj institucij in njihovih dogem, v misli-praksi avtonomije, enakosti, samoorganizacije in svobode.
Za emancipacijo v utopiji! Nihče nas ne predstavlja.
1 Za razliko od volitev v EU parlament, se tokrat o tem dejstvu ne govori veliko, saj so vendarle zmagali “naši”.
2 Kjer ni ideologije, je ideologija vladajočega razreda.
3 Tudi SMC sledi trendu imenovanja strank po enem samem človeku.
Preberite tudi ostale prispevke iz rubrike:
Ideje onkraj parlamentarizma in volitev:
